Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zobnik (36) 
- zóbnik -a m (ọ̑) lingv. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih: d in t sta zobnika; nebniki in zobniki ♪
- zobník -a m (í) 1. strojn. strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z ene gredi na drugo: zobnik se vrti; vgraditi zobnik; zobje zobnika; jeklo za zobnike / gnani, gonilni zobnik; verižni, vmesni zobnik 2. bot. strupena dlakava rastlina s svetlo ali umazano rumenimi lijakastimi cveti, Hyoscyamus: otoki so porasli z zobnikom / beli, črni zobnik ♪
- zobníkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na zobník: zobnikova velikost / zobnikov strup; zobnikovo olje ♪
- blèn bléna m (ȅ ẹ́) bot. strupena dlakava rastlina z rumenimi cveti; črni zobnik: sok blena ♪
- brzína -e ž (í) 1. v časovni enoti opravljena pot; hitrost: povečati, zmanjšati brzino; vlak drvi z veliko brzino; pri 80 kilometrih brzine 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri brzine // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati brzino; voziti v tretji brzini ♪
- čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je
svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji 5. slabš. nanašajoč se na
klerikalce, desničarje: občina je bila črna ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo,
tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno ◊ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes
solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak ∙ ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko čŕni -a -o sam.: črni je ponudil
belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki ♪
- delítev -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od deliti: delitev dohodka na posamezne sklade; delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast; delitev parcele na tri dele; delitev po delu; pravilnik o delitvi osebnih dohodkov / delitev hrane poplavljencem ♦ ekon. delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo 2. biol. razmnoževanje organizmov z razpolovitvijo: podolžna, prečna delitev / delitev celice razpolovitev celice tako, da se najprej razpolovi jedro, nato pa ostali del 3. strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja: delitve pri zobniku niso enakomerne; utorska delitev ♪
- dentál -a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih, zobnik: t in d sta dentala ♪
- diferenciál -a m (ȃ) 1. avt. ohišje z zobniki, ki omogočajo, da napravi eno gonilno kolo toliko daljšo pot, kolikor napravi drugo krajšo: zamenjati olje v diferencialu 2. mat. razmeroma majhna sprememba količine: diferencial neodvisne spremenljivke ♪
- dróg -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra ∙ spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog ◊ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh
stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo ♪
- hitróst -i ž (ọ̑) 1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča; povečati, zmanjšati hitrost; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste; maksimalna, povprečna hitrost; hitrost vetra, zvoka; hitrost širjenja elektromagnetnih valov; hitrost sto kilometrov na uro; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost; pristajalna hitrost letala ♦ astr. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši; vrtilna hitrost 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri hitrosti // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati
hitrost; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo ♪
- korén -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3;
kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih
travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
- létev -tve in létva -e ž (ẹ̄) podolgovat kos lesa ali kovine, navadno pravokotnega prereza: odtrgati letev; kovinska, lesena, smrekova letev; okrasna letev; skladovnica letev; ogrodje, police, zaboj iz letev / obzidne letve; pribijati (strešne) letve / plot iz letev iz lat ◊ les. letev do šest centimetrov širok in do štiri centimetre debel kos žaganega lesa pravokotnega prereza; strojn. zobata letev jeklena letev, katere izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; šport. pri skoku v višino dotakniti se letve ♪
- menjálnik -a m (ȃ) strojn. ohišje z zobniki, ki omogočajo spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi: kupiti, vstaviti menjalnik; zamenjati olje v menjalniku / avtomatski, sinhronizirani menjalnik; dvostopenjski, tristopenjski menjalnik ◊ grad. nosilec, ki nosi zaradi dimnika, napeljave prekinjen glavni nosilec ♪
- ménjati tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi
nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer;
temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in
jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
- módul -a m (ọ̑) teh. 1. sestavljivi del kake naprave: sestaviti module / komandni modul del nekaterih vesoljskih ladij z napravami za upravljanje in posadko; lunarni modul del vesoljske ladje, s katerim se pristane na luni; pohištveni moduli 2. izbrana osnovna mera za velikost česa: pri načrtovanju upoštevati modul / delati gradbene elemente po modulu ◊ elektr. pomnilniški modul pomnilnik z najmanjšo zmogljivostjo; fiz. prožnostni modul količina, ki pove, kako sila pri natezanju spremeni obliko telesa; mat. modul število, ki izraža kako razmerje; strojn. modul standardna osnovna mera za velikost zob pri zobnikih ♪
- ozóbčati -am dov. (ọ̄) teh. narediti, da ima kaj zobce, zobčke: ozobčati zobnik ozóbčan -a -o: ozobčan list žage ♪
- ozóbje -a s (ọ̑) teh. vsi zobje kake priprave, naprave: pregledati ozobje zobnika / poševno pri katerem so zobje vijačno zaviti, puščičasto pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V, ravno ozobje pri katerem so zobje ravni ♪
- ozóbljenje tudi ozobljênje -a s (ọ̑; é) glagolnik od ozobiti: ozobljenje žage / zobniki s poševnim ozobljenjem ozobjem ♪
- pedál -a m, v pomenu priprava pri kolesu, biciklu mn. stil. pedála s (ȃ) 1. del priprave, stroja a) s katerim se ta z nogo goni, poganja: pritiskati na pedal; pedal za kovaški meh; pedal pri šivalnem stroju b) s katerim se ob pritiskanju z nogo kaj premika: pedali v avtomobilu / pedal za plin, zavoro / posoda za odpadke na pedal // taka priprava ob verižnem zobniku pri kolesu, biciklu: pedal se je odlomil; pedali imajo refleksno steklo / moped s pedali 2. muz. vzvod pri nekaterih glasbilih za podaljšanje, utišanje zvoka ali za intonacijo, ki se uravnava z nogo: pritisniti, spustiti pedal / desni, levi pedal pri klavirju // nožna klaviatura pri orglah: pedal in manual ● ekspr. cele popoldneve poganja, vrti pedale se vozi s kolesom; žarg. naslonil se je na sedež in pritisnil na pedal za plin začel hitro voziti ♪
- pólž -a [u̯ž] m (ọ̄ ọ́) 1. žival z mehkim telesom, s tipalnicami na glavi, navadno s hišico: polž leze, se slini; polž se je skril v hišico; polži in školjke; hodi, leze, obrača se kot polž zelo počasi / goli polž brez hišice; kopenski, morski polži / jesti, naročiti polže 2. ekspr. kdor hodi, dela počasi: s tem polžem ne grem več v hribe / kot nagovor pohitite, polži 3. obrt. daljši spiralno zavit šop las: razčesati si polža; lase ob ušesu si je počesala v polža / v polža zaviti lasje ● pog. on je v nogah polž zelo počasi hodi, teče; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni ◊ anat. polž del notranjega ušesa s slušnimi čutnicami; muz. polž spiralno zavit končni del vratu pri godalih; obrt. polži klekljana čipka, katere vzorec ima obliko spiralno zavitega traku; teh. polž vijak za sukanje zobnika pri velikih prenosnih
razmerjih; transportni polž vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; um. polž arhitektonski okrasni element v obliki spirale; voluta; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia; podplatasta noga polža ♪
- prestáva -e ž (ȃ) 1. nav. mn., avt., strojn. mehanizem, sestavljen iz zobnikov, ki omogoča spreminjanje vrtilne hitrosti: žensko kolo s prestavami / avtomobil ima štiri prestave ∙ žarg., avt. prestave so zaškrtale zobniki v menjalniku 2. avt. položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi: menjati prestavo; prilagoditi prestavo hitrosti; avtomobil ne vozi dobro, ker ni v pravi prestavi / dati v prvo prestavo; voziti v tretji prestavi; prestave so sinhronizirane 3. star. prevod: prestava v nemški jezik; dobra prestava 4. zastar. premestitev, prestavitev: zagrozili so mu s prestavo ◊ elektr. prestava razmerje med napetostma visokonapetostnega in nizkonapetostnega navitja v transformatorju; muz. prestava akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda
prestavi za oktavo više; strojn. prestava razmerje vrtilnih hitrosti gnane in gonilne gredi ♪
- prestáven 1 -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prestavo ali menjalnik: prestavno kolesje / prestavna ročica ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku ◊ muz. prestavni znak znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; strojn. prestavno razmerje razmerje vrtilnih hitrosti gnane in gonilne gredi ♪
- profíl -a m (ȋ) 1. obris obraza, gledanega od strani: gledati, občudovati profil koga; prepoznati koga po profilu; ima lep, pravilen profil / grški profil pri katerem je nos v isti črti s čelom 2. v zvezi v profilu od strani: narisati koga v profilu; slikati se v profilu 3. oblika navadno prečnega prereza predmeta: določiti profil izdelka; aerodinamični profil letalskih kril; kvadratni, okrogli, trikotni profil // prečni prerez: narisati profil tal; oblika profila / prečni profil 4. teh. navadno kovinska palica z značilno obliko prečnega prereza: tega profila je zmanjkalo; izdelovati, prodajati profile; aluminijasti, jekleni profili; debeli, tanki profili; valjani, vlečeni profili; žica, pločevina in profili 5. knjiž., navadno s prilastkom bistvene lastnosti, značilnosti česa: ugotoviti sociološki profil tistega časa; politični profil države / duhovni, umetniški profil
pisatelja ● poklic ozkega profila poklic manjše zahtevnostne stopnje, za katerega zadošča krajše strokovno izobraževanje; poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje ◊ avt. avtomobilske gume z globokim profilom globoko narezane gume; geol. geološki profil geološki presek; grad. svetlobni ali svobodni profil zagotovljen prostor cestnega, plovnega, železniškega vozišča, v katerega ne sme nič segati iz okolice; metal. profil I in I profil katerega presek je podoben veliki tiskani črki I; profil U in U profil; ped. poklicni profil natančen opis dejavnosti, značilnih za določen poklic, ter telesnih in psihičnih lastnosti, potrebnih za uspešno opravljanje teh dejavnosti; psih. osebnostni profil grafični prikaz posameznikovih osebnostnih lastnosti; strojn. profil zoba pri zobniku; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine,
širine naloženega tovora ♪
- rézkati -am nedov. (ẹ̑) strojn. z rezkarjem obdelovati kovino ali les: rezkati kovinske, lesene plošče / rezkati navoje, zobnike ♪
1 26 
