Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

znabiti (1)


  1.      znabíti  prisl. (ȋ) star. morda, mogoče: znabiti bi lahko kaj izvedeli; ne skrbite, znabiti se je kje zadržal; ti ljudje se znabiti ne zavedajo resnosti položaja / v medmetni rabi prestrašiti ga je hotel. Znabiti ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA