Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zna (7.845-7.869)


  1.      razkríti  -kríjem dov., razkrìl tudi razkríl (í ȋ) 1. odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkriti gredo / razkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; razkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; med spanjem se je razkril // s strehe odstraniti kritino: vihar je razkril streho 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: megla se je izgubila in razkrila hiše / smeh ji je razkril bele zobe 3. narediti znano kaj prikritega, skrivnega: razkril je njeno nepoštenost; razkriti tatvino / storilca še niso razkrili našli, odkrili // narediti znano sploh: mikroskop je razkril zgradbo živčnega vlakna / v svojem delu je razkril znamenitosti tega kraja / razkriti resnico 4. narediti, da kaj izve kdo drug: razkrila mu je svoje misli, načrte; razkriti komu skrivnost; razkril ji je svojo ljubezen izpovedal; razkriti komu svoje želje povedati ∙ ekspr. razkriti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; ekspr. nikomur se ni razkrila izpovedala svojih čustev, misli razkríti se ekspr. postati viden, pokazati se: zjasnilo se je in razkrila se nam je vsa lepota pokrajine razkrít -a -o: razkrita skrivnost; streha je že razkrita ♪
  2.      razkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkrivati grede / pokrivati in razkrivati otroka; med spanjem se razkriva // s strehe odstranjevati kritino: razkrivati streho 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: prekratko krilo ji razkriva noge 3. delati znano kaj prikritega, skrivnega: razkrivati prave cilje vojne; razkrivati nepoštenost ljudi // delati znano sploh: razkrivati učencem lepote domače poezije 4. delati, da kaj izve kdo drug: razkrivati komu svoje misli, načrte; razkrivati skrivnosti 5. biti zunanji izraz, znamenje česa: pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine razkrívati se 1. redko odkrivati se: ljudje so vstopali in se razkrivali 2. ekspr. postajati viden, kazati se: pred izletniki so se začeli razkrivati vrhovi gor ♪
  3.      razkrojljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost razkrojljivega: razkrojljivost snovi ♪
  4.      razkrójnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost razkrojnega: razkrojnost snovi ♪
  5.      razlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah 2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz 3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja; počasi, podrobno razlagati // delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal // ped. podajati učno snov: učitelj je najprej izpraševal, potem pa je začel razlagati; dobro razlagati / razlagati učno snov 4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave; tega si ni znal razlagati 5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje 6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju razlagajóč -a -e: stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte; razlagajoč novo učno snov ♪
  6.      razlepíti  in razlépiti -im, tudi razlépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj ni več zlepljeno: razlepiti zlepljeni znamki ♪
  7.      razlíček  -čka m (ȋ) knjiž. inačica, varianta: najstarejši različek drame; ta motiv je znan v več različkih ♦ biol. vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma; min. vsak od kristalov ali zrn istega minerala, ki se med seboj ločijo zlasti po barvi ♪
  8.      razlíčen  -čna -o prid., razlíčnejši (í ȋ) 1. ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje a) med seboj: različni pojavi, pojmi; stavbi sta različni; popolnoma, zelo različen b) pri dveh ali več osebah, stvareh: ločijo jih različni cilji, interesi; obleki sta različnih barv, velikosti; prijatelja sta različne starosti; različni so po izobrazbi, značaju c) od določenega, primerjanega: različen je od brata; tedanje razmere so bile zelo različne od sedanjih // ki ni isti: besedi sta različnega izvora; sta različne narodnosti; vrnila sta se po različnih poteh / naglas je v sedanjiku in nedoločniku na različnih zlogih 2. mn. razen: prebivalci iz različnih delov dežele; pripovedoval jim je različne zgodbe / o tem sem slišal različne stvari / prodaja različne vrste sadja ● okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo razlíčno prisl.: različno kaj pojmovati; različno dolgi trakovi; različno oblikovani predmeti; sam.: zanimivost in privlačnost različnega ♪
  9.      razlíčnost  -i ž (í) lastnost, značilnost različnega: različnost pojavov, pojmov; različnost stališč / različnost pomena besed / ugotavljati različnosti med ljudmi razlike ♪
  10.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  11.      razlikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva ● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik ♪
  12.      razlikoválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost razlikovalnega: razlikovalnost znakov ♪
  13.      razlikovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija ♪
  14.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  15.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  16.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti ♪
  17.      razločeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalna sredstva; razločevalno znamenje // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalni element; razločevalne značilnosti pojavov / iskati razločevalne znake med dvema rastlinskima vrstama 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: razločevalni pomen jezikovnega sredstva ♪
  18.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  19.      razločíti  in razlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču; kljub mraku je razločil predmete v sobi; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza; v daljavi je že lahko razločil obris koče; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl 2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne; komaj je razločil obraze; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti 3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila razločíti se in razlóčiti se star. raziti se, posloviti se: razločila sta se brez pozdrava; po teh besedah sta se razločila razlóčen -a -o: nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni ♪
  20.      razločljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da razločiti: razločljivi glasovi, znaki; komaj, težko razločljiv ♪
  21.      razlóčnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost razločnega: razločnost izgovarjave, pisave ♪
  22.      razložíti  -ím dov., razlóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda ♪
  23.      razložljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost razložljivega: razložljivost pojava ♪
  24.      razmàh  -áha m (ȁ á) glagolnik od razmahniti se: skrbeti za razmah proizvodnje / hiter razmah kakega gibanja / razmah znanosti in tehnike ● ekspr. dati razmaha svojim čustvom sproščeno izraziti svoja čustva; publ. žetev je v polnem razmahu povsod, vsi žanjejo ♪
  25.      razmahníti se  in razmáhniti se -em se dov. (ȋ á) nav. ekspr. doseči večji obseg, večjo stopnjo razvoja: gradnja teh objektov se je hitro razmahnila; sodelovanje med državama se je razmahnilo; podjetje je razmahnilo svojo dejavnost / to gibanje se je hitro razmahnilo / industrija se je zelo razmahnila; znanost se je na vseh področjih razmahnila; gospodarsko, kulturno se razmahniti / neurje se je razmahnilo ● ekspr. fant se je v zadnjih letih zelo razmahnil je zrasel, se je razvil; ekspr. v veseli družbi se je hitro razmahnil razživel razmáhnjen -a -o: razmahnjena dejavnost; sodelovanje med državama je že zelo razmahnjeno ♪

   7.720 7.745 7.770 7.795 7.820 7.845 7.870 7.895 7.920 7.945  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA