Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zna (7.620-7.644)


  1.      prostránstvo  -a s (ȃ) prostran, obširen svet, prostor: nenaseljena prostranstva v Sibiriji; to so še neraziskana prostranstva // lastnost, značilnost takega sveta, prostora: nepregledno prostranstvo oceana / ekspr. izgubil se je v prostranstvu teme ♪
  2.      prosvetljênost  -i ž (é) značilnost prosvetljenega človeka: visoka stopnja prosvetljenosti / doseči zdravstveno prosvetljenost ♪
  3.      protagoníst  -a m (ȋ) 1. vsaka od glavnih, osrednjih oseb v gledališkem, literarnem delu: protagonist filma je znan športnik; protagonisti romana ♦ gled. igralec s pomembno, vidno vlogo 2. publ., z rodilnikom vodilni človek, skupina sploh: protagonisti konference, revolucije / protagonist novih odnosov je delovno ljudstvo ♪
  4.      protést  -a m (ẹ̑) javno izraženo nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim: protest jih je presenetil; kljub protestom so nadaljevali delo; končati govor s protestom; množičen protest; ogorčen, oster protest; politični, socialni protesti; protest delavcev, organizacije; protest zaradi nasilja, proti nasilju; ekspr. izjava je povzročila vihar protestov / sprejeti odločitev brez protesta; v znak protesta zapustiti zborovanje / časopisi objavljajo proteste; poslati komu protest / ta film je protest proti vojni; tudi molk je protest ◊ fin. menični protest uradna potrditev, da menica ni bila plačana ali akceptirana; polit. protest uradno sporočilo, s katerim izrazi država drugi državi v zvezi z določenim njenim dejanjem, namenom svoje nasprotovanje, nezadovoljstvo ♪
  5.      protestantízem  -zma m (ȋ) 1. krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto: kalvinizem, luteranstvo in druge smeri protestantizma; razkol med katolištvom in protestantizmom 2. nazor, ideologija, ki temelji na taki veri: vpliv protestantizma na narodno zavest ♪
  6.      protestántski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na protestante ali protestantizem: protestantski duhovnik / slovenski protestantski pisci / baptisti, metodisti in druge protestantske cerkve ♦ rel. protestantska vera krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto ♪
  7.      protéza  -e ž (ẹ̑) priprava, ki nadomešča manjkajoče dele telesa, navadno ude, zobe: namesto roke je imela protezo; pripeti, sneti protezo; lesena, jeklena proteza; invalid s protezo / nožna, zobna proteza ♪
  8.      protézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na protezo: težo telesa je prenesel s protezne noge na zdravo / protezna delavnica ♪
  9.      protežírati  -am nedov. (ȋ) dajati komu glede na druge določeno prednost, pomoč; podpirati, ščititi: protežirati sorodnike, znance; protežirati koga pri hrani / država to gospodarsko vejo protežira protežíran -a -o: protežirani učenci ♪
  10.      prótidržávnost  -i ž (ọ̑-á) lastnost, značilnost protidržavnega: protidržavnost dejanja je očitna / biti osumljen protidržavnosti protidržavnega delovanja, mišljenja ♪
  11.      prótinarávnost  -i ž (ọ̑-á) lastnost, značilnost protinaravnega: protinaravnost dejanja / spolne protinaravnosti ♪
  12.      prótiprávnost  -i ž (ọ̑-ā) lastnost, značilnost protipravnega: protipravnost dejanja ♪
  13.      prótirazúmnost  -i ž (ọ̑-ú) lastnost, značilnost protirazumnega: protirazumnost izrečenega ♪
  14.      prótireligiózen  -zna -o prid. (ọ̑-ọ̑) protiverski: protireligiozna stališča ♪
  15.      protislóvnost  -i ž (ọ̑) značilnost protislovnega: protislovnost trditev / zaostrenost in protislovnost mednarodnih odnosov / protislovnosti v načrtu ♪
  16.      prótisrédstvo  -a s (ọ̑-ẹ̑) publ. sredstvo, ki deluje proti določeni stvari: učinkovitega protisredstva za ta pojav še ne poznamo ♦ farm. sredstvo, ki preprečuje delovanje strupa ♪
  17.      prótituberkulózen  -zna -o prid. (ọ̑-ọ̑) ki je proti tuberkulozi: protituberkulozni boj / protituberkulozni dispanzer ♪
  18.      prótiustávnost  -i ž (ọ̑-á) jur. lastnost, značilnost protiustavnega: protiustavnost odloka ♪
  19.      prótizakonítost  -i ž (ọ̑-ȋ) lastnost, značilnost protizakonitega: protizakonitost ravnanja ♪
  20.      prototíp  -a m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. knjiž. prva, osnovna podoba, oblika kot merilo, vzorec za vse ostale stvari iste vrste, prapodoba: družina je prototip vseh družbenih skupin / po platonizmu je ideja prototip stvari / ta združenja naj bi bila prototip socialističnih kmetijskih organizacij vzorec 2. knjiž. predloga, model: prototip osrednje osebe romana je pisateljev oče 3. knjiž. kdor ima v veliki meri bistvene, tipične lastnosti, značilnosti tega, kar izraža dopolnilo: on je prototip poštenjaka / ta pesnik je prototip dobe 4. teh. izdelek, namenjen za preizkušanje in izpopolnjevanje pred serijsko izdelavo: izdelati, preizkušati prototip; prototip novega avtomobila, stroja ♪
  21.      prototípski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prototip: prototipske značilnosti junakov drame / prototipski preizkusi ♪
  22.      proučevánje  -a s (ȃ) glagolnik od proučevati: proučevanje dednosti, materialne kulture; znanstveno proučevanje zgodovinskega gradiva / proučevanje možnosti in potreb ♪
  23.      proučeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem ugotavljati, spoznavati bistvo česa: proučevati delovanje mišic, razvoj družbe; znanstveno proučevati literaturo; proučevati viruse z elektronskim mikroskopom / proučevala je samo sebe // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznavati določena dejstva, stanje: podrobno proučevati dane možnosti, položaj; proučevati zemljevid 2. publ. seznanjati se s čim z namenom, da se pove svoje stališče; obravnavati, reševati: proučevati prošnje in zahtevke proučeván -a -o: proučevani primeri ♪
  24.      proučíti  -ím dov., proúčil (ȋ í) 1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati // publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti 2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč ♪
  25.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪

   7.495 7.520 7.545 7.570 7.595 7.620 7.645 7.670 7.695 7.720  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA