Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zna (6.945-6.969)


  1.      pravljíčiti  -im nedov. (í ȋ) knjiž., redko 1. pripovedovati, izmišljati si a) pravljice: ded je znal dobro pravljičiti b) neverjetne, neuresničljive stvari: rad sanjari in pravljiči 2. delati kaj tako, kot je v pravljici: megla je pravljičila pokrajino pravljíčiti si delati si utvare, slepiti se: ni si pravljičil, da bo pot lahka ♪
  2.      právljičnost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost pravljičnega: pravljičnost motiva, zgodbe // ekspr. lepota, čudovitost: pravljičnost zimskega gozda 2. kar je mogoče samo v domišljiji: take pravljičnosti v sicer realistični povesti motijo ♪
  3.      právništvo  -a s (ȃ) dejavnost pravnikov: značilnosti pravništva / opustiti pravništvo pravniški poklic; dosežki slovenskega pravništva pravnikov ♪
  4.      pravnomôčnost  -i ž (ó) jur. lastnost, značilnost pravnomočnega: pravnomočnost odločbe, sodbe ♪
  5.      právnopolítičen  -čna -o prid. (ā-í) nanašajoč se na državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja: pravnopolitični ukrepi ♦ soc. pravnopolitična nadstavba del družbene nadstavbe, za katerega je značilno državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja; prim. praven ♪
  6.      pravočásnost  -i ž (á) lastnost, značilnost pravočasnega: pravočasnost prihoda, pritožbe ♪
  7.      pravopís  -a m (ȋ) pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju: poznati, spremeniti, upoštevati pravopis / po pravopisu bi morala biti tu vejica // veda o tem: ukvarjati se s pravopisom; razvoj pravopisa // knjiga s temi pravili: kupiti pravopis; v pravopisu so zapisani tudi naglasi in navodila za izgovor ♪
  8.      pravopísje  -a s (ȋ) zastar. pravopis: poznati pravopisje / vaditi se v pravopisju ♪
  9.      pravosláven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / pravoslavna cerkev ♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni ♪
  10.      pravoslávje  -a s (ȃ) 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost ♪
  11.      pravovérec  -rca m (ẹ̑) za pripadnike določene veroizpovedi kdor v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise: pravoverci in krivoverci ♪
  12.      pravovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise: pravoveren katoličan, musliman; reformatorji in pravoverni protestanti / pravoverni nauki; pravoverne knjige; pren., ekspr. pravoverni ideologi ♪
  13.      pravovérnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. za pripadnike določene veroizpovedi kdor v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoverec: pravoverniki in krivoverci 2. nav. ekspr. vernik: hodža kliče svoje pravovernike ♪
  14.      pravovérnost  -i ž (ẹ́) za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov: zagovornik pravovernosti / pravovernost vernikov; pren., ekspr. dvomili so o njegovi idejni pravovernosti ♪
  15.      právšnji  -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj // primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma 2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje // pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno ♪
  16.      právšnjost  -i ž (ȃ) nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnjega: pravšnjost kroja, obleke / dvomiti o pravšnjosti koga za določeno nalogo / knjiž. v svojih pesmih je iskal pravšnjost resničnost ♪
  17.      právšnost  -i ž (ȃ) nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnega: lepota in pravšnost izraza / pravšnost take odločitve je več kot očitna / knjiž. nima smisla za pravšnost pravilnost ♪
  18.      pràvzapràv  prisl. (ȁ-ȁ) 1. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: pravzaprav mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; pravzaprav si samo domišlja, da je bolan; pravzaprav rajši vidim, da ostaneš doma // izraža pridržek: hudoben pravzaprav ni, pač pa nagajiv // ekspr. poudarja trditev: moški ste pravzaprav vsi enaki 2. izraža popravek prej povedanega: šport, pravzaprav alpinizem, mu veliko pomeni; vsi smo rekli, pravzaprav stric je rekel, naj že gre; pošteno sva lačna, in žejna tudi. Pravzaprav žejna še bolj 3. ekspr., v vprašalnih stavkih poudarja ugibanje: kje pa si pravzaprav; koliko je pravzaprav ura; kaj pravzaprav hočeš od mene; za kaj pa pravzaprav gre / sprašujem se, kaj pravzaprav tukaj iščem ♪
  19.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  20.      prázničnost  -i ž (á) nav. ekspr. lastnost, značilnost prazničnega: prazničnost dneva / prazničnost razpoloženja / v dvorani je vladala prazničnost praznično razpoloženje ♪
  21.      práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj / kot voščilo vesele praznike // rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati / cerkveni praznik // ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik ∙ najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha 2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje ♪
  22.      praznína  -e ž (ȋ) 1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju 2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino // ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina ● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen ♪
  23.      práznost  -i ž (á) knjiž. lastnost, stanje praznega: praznost prostora, sobe / spoznal je praznost in nesmiselnost svojega ravnanja / ekspr. obsodili so praznost njegovega članka ♪
  24.      prážen  -žna -o (ȃ) pridevnik od prag: pražna deska ♪
  25.      prebavljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost prebavljivega: prebavljivost hrane, snovi ♪

   6.820 6.845 6.870 6.895 6.920 6.945 6.970 6.995 7.020 7.045  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA