Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zna (4.420-4.444)


  1.      naênkrat  stil. naenkràt prisl. (é; ȁ) 1. izraža trenutnost: naenkrat je bil čisto siv od prahu / zdaj je bilo naenkrat dovolj kruha pri hiši / ekspr. kar naenkrat zasliši grozen krik // izraža nepričakovanost: naenkrat, da sam ni vedel kako, se je znašel pred tovornjakom; naenkrat je začel govoriti popolnoma drugače 2. izraža istočasnost: prišli sta obe naenkrat; učenci so odgovorili vsi naenkrat / preskakuje po tri stopnice naenkrat hkrati ♪
  2.      nafrfúljenost  -i ž (ȗ) ekspr. značilnost človeka, ki je opazno, pozornost vzbujajoče oblečen, počesan: zelo ga je motila njena nafrfuljenost / nafrfuljenost pričeske ♪
  3.      nágelj  -na [gǝl] m (á) okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti: na oknih so cveteli nageljni; gojiti, zalivati nageljne; odtrgal je nagelj in si ga zataknil v gumbnico; beli, rdeči nageljni / šopek nageljnov / gorenjski nagelj z razvejenim visečim steblom in živo rdečimi cveti; vrtni nagelj // poljud., v zvezi turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj: vrtnice in turški nageljni ◊ bot. brkati nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, Dianthus barbatus; navadni nagelj okrasna rastlina z maloštevilnimi rožnatimi ali škrlatnimi cveti v socvetjih, Dianthus carthusianorum; vrtn. šabo nagelj vrtni nagelj z velikimi, živobarvnimi cveti ♪
  4.      naglàs  -ása m (ȁ á) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek ♦ lingv. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomensko razločevalnem tonskem poteku nasproti soseščini // grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom // s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom 3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa ♪
  5.      naglásen  -sna -o prid. (ā) nanašajoč se na naglas: naglasno mesto / naglasno znamenje ♦ lingv. mešani, nepremični naglasni tip; lit. naglasni metrični sistem ♪
  6.      naglášanje  -a s (á) glagolnik od naglašati: prepoznal jo je po dolenjskem, srbskem naglašanju / naglašanje lastne pomembnosti ♪
  7.      naglávka  -e ž (ȃ) bot. rastlina z belimi ali rožnatimi cveti v klasih, Cephalanthera: dolgolistna, rdeča naglavka ♪
  8.      náglost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost naglega; hitrost: naglost njihovega razvoja je presenetljiva / grajal je njihovo nedoslednost in naglost / potrebna je večja naglost v delovanju // star., v prislovni rabi, s predlogom naglo: z naglostjo se obleči / v naglosti je pozabil tudi klobuk v naglici 2. redko hitrost, brzina: sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost ♪
  9.      nagnítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost nagnitega: nagnitost grozdja, zelenjave / ekspr. nagnitost carskega režima; njegova zahrbtnost in notranja nagnitost ♪
  10.      nágnjenje  -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam ♪
  11.      nágnjenost  -i ž (á) lastnost, značilnost nagnjenega: nagnjenost čela, ploskve / nagnjenost k varčevanju, razuzdanemu življenju / nagnjenost k določenim boleznim / spolna nagnjenost do oseb istega spola ♪
  12.      nagomíliti  -im dov. (í ȋ) ekspr. nakopičiti, nagrmaditi: nagomiliti kup drv, predmetov; skale so se nagomilile na dnu brezna / pred vrati se je nagomililo veliko radovednežev nagnetlo ♪
  13.      nagónskost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nagonskega: nagonskost gibov / človekova nagonskost ♪
  14.      nagôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje // ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto 2. knjiž. neprikritost, očitnost: v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti ● ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je ♪
  15.      nagovoríti  -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ȋ í) 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril ♪
  16.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪
  17.      nagradíti  -ím dov., nagrádil (ȋ í) 1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem // dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo 2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva ● ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi nagrajèn -êna -o: nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom ♪
  18.      nagrájati  -am nedov. (á) knjiž. nagrajevati: nagrajati umetnike, znanstvenike; bogato, velikodušno nagrajati / nagrajati s ploskanjem ♪
  19.      nagrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od nagrajevati: nagrajevanje znanstvenikov / kriteriji za nagrajevanje umetniških del / nagrajevanje po delu, učinku ♪
  20.      nagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem // dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti 2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati nagrajeván -a -o: to delo ni primerno nagrajevano ♪
  21.      nagrávžen  -žna -o prid. (á ā) nižje pog. ogaben, gnusen: umazana, nagravžna voda / nagravžno dejanje ♪
  22.      nagrbánčenost  -i ž (ȃ) značilnost nagrbančenega: nagrbančenost kože ♪
  23.      nagrdíti  -ím dov., nagŕdil (ȋ í) knjiž. skaziti, iznakaziti: bolezen ji je nagrdila obraz ♪
  24.      nagúbanost  -i ž (ū) značilnost nagubanega: nagubanost kože / zmerna nagubanost zaves ♪
  25.      nahajalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine: najti, odkriti nahajališče; premogova, rudna nahajališča; nahajališče živega srebra / nahajališče nafte, plina / odpreti, pripraviti nahajališče / debelina, nagib nahajališča plasti, sloja // publ. kraj, prostor, kjer je, obstaja kaj sploh: odkriti nahajališče amfor, fosilov / na zemljevidu je zaznamoval svoje trenutno nahajališče / nahajališče narcis, rakov / znana nahajališča iz neolitika najdišča ♪

   4.295 4.320 4.345 4.370 4.395 4.420 4.445 4.470 4.495 4.520  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA