Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zna (351-375)
- spoznávnost -i ž (á) lastnost, značilnost spoznavnega: priznavati spoznavnost objektivnega sveta / čutna, umska spoznavnost / človekova spoznavnost je omejena spoznavna sposobnost ♪
- spoznávnoteorétičen -čna -o prid. (ā-ẹ́) nanašajoč se na spoznavno teorijo: spoznavnoteoretična vprašanja / spoznavnoteoretični nominalizem ♪
- spoznávnoteorétski -a -o prid. (ā-ẹ̑) spoznavnoteoretičen: spoznavnoteoretska vprašanja ♪
- spoznavoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoznavoslovje: spoznavoslovni problemi / spoznavoslovni strokovnjak ♪
- spoznavoslóvje -a s (ọ̑) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja: ukvarjati se s spoznavoslovjem ♪
- sréžnat -a -o prid. (ẹ̑) srežast: hoditi po srežnatem snegu ♪
- staroznàn in staroznán -ána -o prid. (ȁ á; á) knjiž. že dolgo znan: staroznana stvar / staroznano mesto zelo staro ♪
- trízna -e ž (ȋ) pri starih Slovanih pogrebna slovesnost z bojnimi igrami: okrog grmade se je začela trizna ♪
- vèleznačílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. zelo značilen: veleznačilni pojavi sodobnega življenja / za pesnika veleznačilni verzi ♪
- vèleznamenít -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. zelo znamenit: veleznamenita osebnost / veleznamenita slikarska šola ♪
- vodoznánstvo -a s (ȃ) knjiž. hidrologija: dosežki vodoznanstva ♪
- vremenoznánstvo -a s (ȃ) zastar. vremenoslovje: ukvarjal se je z vremenoznanstvom ♪
- vseznàl -ála [au̯] m (ȁ á) knjiž. kdor vse zna: bil je tak vseznal, da je popravil vse ♪
- vseznàl -ála -o [au̯] prid. (ȁ ā) knjiž. ki vse zna: vseznali mojster / vseznali čarovnik ♪
- vseználec -lca m (ȃ) knjiž. kdor vse zna: biti vseznalec v matematiki; dramaturški vseznalec; vsestranski vseznalec / domišljav vseznalec ♪
- vseználost -i ž (á) knjiž. lastnost človeka, ki vse zna: vseznalost mojstrov / čudi se vseznalosti ciganke vsevednosti ♪
- vseználstvo -a s (ȃ) knjiž. znanje vsega: diletantsko, namišljeno vseznalstvo ♪
- vseznánje -a s (ȃ) knjiž. znanje vsega: površno, rutinsko vseznanje; imeti občutek vseznanja ♪
- vznák prisl. (ȃ) izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem: leči, pasti, zvrniti se vznak; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg // na hrbtu: ležati na strani ali vznak ♪
- vznášati -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
- zaznámba -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov 2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek 3. redko oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo «plača prejemnik» 4. jur. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba // vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve
♪
- zaznámek -mka m (ȃ) 1. kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke; zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek; službeni, uradni zaznamek; zaznamek o prispetju dopisa 2. star. seznam, spisek: objaviti zaznamek prepovedanih knjig; abecedni zaznamek 3. star. zapisek: pregledoval je svoje zaznamke / časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti notico ♪
- zaznámen -mna -o prid. (ȃ) s katerim se kaj zaznamuje: zaznamni količ ♪
- zaznamenováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) star. zaznamovati: zaznamenovati poti; zaznamenovati z barvo, s količki / ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje zaznamenován -a -o: prebrati zaznamenovani odstavek; pot ni bila povsod zaznamenovana ♪
- zaznamoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj zaznamuje: zaznamovalci so naredili markacije; zaznamovalec dreves ♪
226 251 276 301 326 351 376 401 426 451