Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zna (3.120-3.144)


  1.      klatíti  in klátiti -im, tudi klátiti -im nedov. (ȋ á; á) 1. povzročati, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padajo sadeži z drevesa: klatiti kostanj, orehe / spet je klatil hruške z drevesa // ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: klatil je okoli sebe, po zraku 2. slabš. govoriti, pripovedovati: klati neumnosti; prazne klati ● ekspr. nekoliko klati francosko govori, zna govoriti klatíti se in klátiti se, tudi klátiti se ekspr. potepati se, pohajkovati: namesto da bi se učili, se pa ves dan klatijo / klatiti se po ulicah // biti, nahajati se: po teh krajih se je klatilo največ razbojnikov klatèč -éča -e: klateči se psi ♪
  2.      klaviatúra  -e ž (ȗ) 1. bele in črne tipke pri klavirju, orglah, čembalu: glasbila s klaviaturo / ekspr. prsti so drseli po klaviaturi / bele tipke klaviature ♦ muz. nožna, pedalna klaviatura // redko tipke pri pisalnem, stavnem stroju; tastatura: klaviatura pisalnega stroja 2. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: bogata klaviatura lirike / klaviatura skladateljevega čustvovanja / imel je celo klaviaturo vprašanj ♪
  3.      klavír  -ja m (ȋ) glasbilo s strunami in kladivci, ki proizvajajo tone ob pritisku na tipke: sedel je h klavirju, za klavir in začel igrati; ima star, razglašen klavir / zna igrati (na) klavir / pog. vaditi klavir igranje na klavir ♦ muz. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah ♪
  4.      klaviríst  -a m (ȋ) ekspr. kdor igra klavir; pianist: nastopil je znan klavirist; violinisti in klaviristi ♪
  5.      klávrnost  -i ž (á) značilnost klavrnega: klavrnost življenja / ve za vzroke njene klavrnosti ♪
  6.      klávzula  -e ž (ȃ) besedilo, pripomba, ki natančneje določa ali omejuje veljavnost pogodbe, listine: pogodbi pripisati klavzulo / s klavzulo omejen / na spričevalu je klavzula glede veljavnosti; po tej klavzuli se ne sme nihče vmešavati ♦ jur. blagovna, devizna, valutna, zlata klavzula pri kateri je osnova za določitev vrednosti pogodbene dajatve blago, devize, valuta, zlato; klavzula največjih ugodnosti klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju ♪
  7.      klečeplázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na klečeplazce ali klečeplazenje: bil je klečeplazen pisar / klečeplazne besede; pisaril je klečeplazna pisma klečeplázno prisl.: vedel se je zelo klečeplazno ♪
  8.      klékljati  -am nedov. (ẹ̑) delati, izdelovati čipke s kleklji: sedela je na peči in klekljala / zna klekljati klékljan -a -o: lepe klekljane čipke ♪
  9.      klén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj // nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica kléno prisl.: bil je kleno odločen ♪
  10.      klénkati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nav. ekspr. zvoniti, navadno ob nesreči, smrti: že nekaj časa klenka / mrtvaški zvon klenka / začelo je klenkati zvoniti // nar. pritrkavati, potrkavati: pred prazniki so klenkali 2. ekspr. slabo, nevešče igrati (na klavir): klenka, da je ne morem poslušati / slabš. zna klenkati igrati ◊ teh. neurejeno izgorevati zaradi previsokega tlaka v valju motorja ♪
  11.      klénkniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: mali zvon je klenknil in vsi so utihnili / v trgovini je klenknil zvonček 2. dati glas kot pri udarcu po zvonu, kovini: železna vrata so glasno klenknila ♪
  12.      klénost  -i ž (ẹ̄) knjiž. čvrstost, krepkost: klenost mladega človeka / klenost značaja // nazornost, sočnost: klenost stilnega izraza ♪
  13.      klepáti  klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali ◊ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino ♪
  14.      klepetávost  -i ž (á) ekspr. lastnost, značilnost klepetavega človeka: jezila ga je njena klepetavost / ne zameri moji klepetavosti / v pesmih je s klepetavostjo skušal skriti pomanjkanje globlje misli z gostobesednostjo ♪
  15.      klerikalízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja: boriti se proti klerikalizmu / politični klerikalizem // nazadnjaštvo, konservativizem: za to skupino je značilen klerikalizem ♪
  16.      klerikálstvo  -a s (ȃ) slabš. klerikalni nazori, klerikalna miselnost: znan je bil zlasti zaradi svojega klerikalstva // star. klerikalizem: širjenje klerikalstva ♪
  17.      klesánje  -a s (ȃ) glagolnik od klesati: ukvarja se s klesanjem / klesanje kamna / klesanje kipov / gre za klesanje njihovih značajev ♪
  18.      klesár  -ja m (á) kdor se ukvarja s klesanjem: kamnoseki in klesarji / o kiparjih, klesarjih in rezbarjih teh spomenikov je malo znanega / spada med klesarje slovenske besede ♪
  19.      klesáti  kléšem nedov., klêši klešíte; klêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelovati kamen: klesal je ves dan; spretno klesati / klesati in lomiti kamen, marmor // s klesanjem delati, oblikovati: klesati stopnico / v kamen je klesal podobe 2. ekspr. dajati čemu bolj izdelano podobo: tako se ustvarja in kleše jezik / klesati svoj značaj ♪
  20.      klét  -í ž, daj., mest. ed. kléti (ẹ̑) 1. del stavbe od pritličja navzdol, navadno v zemlji: klet je hladna, vlažna; obokana klet; šel je v klet po drva / dati jabolka, ozimnico v klet / pog. stanuje v kleti v kletnem stanovanju // navadno v zvezi vinska klet stavba, prostor za predelovanje, hranjenje vina: zgradili so novo vinsko klet 2. nar. vzhodno manjša stavba v vinogradu za stiskanje, hranjenje vina; zidanica: iz kleti se je slišalo petje ♪
  21.      klétka  -e ž (ẹ̑) 1. navadno s kovinskimi palicami ograjen prostor za (divje) živali: zver so zaprli v kletko; levja kletka; kletka za tigre; tu je tesno kot v kletki; pren., knjiž. ujet sem v kletko velemesta // navadno v zvezi ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice: na oknu visi ptičja kletka; kupil je kletko za kanarčka 2. evfem. zapor, ječa: po nekaj letih so ga izpustili iz kletke / če bo kradla, bo prišla v kletko ● ekspr. še dva koraka in že sva se znašla v kletki v zasedi, v pasti ◊ elektr. motor s kletko asinhronski motor z navitjem v obliki valjasto razporejenih palic; mont. kletka košu podobna kabina dvigala pri rudniku ♪
  22.      klíca  -e ž (í) 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime ◊ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ♪
  23.      klicáj  -a m (ȃ) 1. lingv. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj // knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja 2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali 3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge ♪
  24.      klicálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kliče: klicalec je zahteval k telefonu urednika; spoznati klicalca po glasu ♪
  25.      klicár  -ja m (á) 1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva ∙ knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači ♪

   2.995 3.020 3.045 3.070 3.095 3.120 3.145 3.170 3.195 3.220  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA