Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zmožen (47) 
- zmóžen -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja 2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen;
zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati ♪
- delazmóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) zmožen za delo: v vasi je trideset delazmožnih ljudi / bil je nadarjen in delazmožen uradnik sposoben ♪
- nèzmóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑) ki mu manjka zmožnosti: morda se ni dovolj potrudil ali pa je nezmožen; življenjsko nezmožen človek / plačila nezmožni bolniki so bili oproščeni stroškov za zdravljenje / spolno nezmožen // ki zaradi bolezni, starosti ne more opravljati določenega dela ali funkcije; nesposoben: spoznali so, da je nezmožen za službo / za delo nezmožni ljudje ♪
- vsèzmóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑) knjiž. zelo sposoben: naprave so izdelali po zamisli vsezmožnega inženirja / vsezmožna domišljija ♪
- abstrákcija -e ž (á) knjiž. proces odmišljanja: biti zmožen abstrakcije; znanstvena abstrakcija; metoda abstrakcije // kar je abstraktno: osebe v romanu so gola abstrakcija; razložil je abstrakcijo na sliki / razstavlja svoje prve abstrakcije ♪
- brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka / morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju ● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj
pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ♪
- brezžívčen -čna -o prid. (ȋ) ekspr. ki je kakor brez živcev, nerazburljiv: ta brezživčni človek sploh ni zmožen razburjenosti ♪
- diplomacíja -e ž (ȋ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo, mednarodno politiko: posvetil se je diplomaciji; zgodovina diplomacije / študirati diplomacijo 2. diplomati: izšolanost diplomacije 3. sposobnost ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: z vso diplomacijo, ki je je bil zmožen, je pregovoril starše / ker ni šlo drugače, je poskusil z diplomacijo ♪
- dréti 1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih ∙ preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega 2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve; vse je drlo na plesišče; otroci so kar drli v cirkus; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj // v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo deróč -a -e tudi derèč -éča -e: hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj; deroča reka ♪
- globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube // ki je v
vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po
mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja ● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne ◊ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena
navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane ∙ šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko ♪
- hudíč -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker
hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča
vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu
hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba
zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
- hudobíja -e ž (ȋ) lastnost hudobnega človeka: storiti, žaliti iz hudobije; hudobija ljudi / polastila se ga je hudobija // zlobno, hudobno dejanje: napraviti, storiti hudobijo; zmožen je velike hudobije ● ekspr. sama hudobija ga je je zelo hudoben ♪
- ìmpoténten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) nesposoben za spolne odnose, spolno nezmožen: impotenten moški; pren., ekspr. pokvarjena in impotentna družba ♪
- kàj čésa zaim., čému, kàj, čém, čím (ȁ ẹ̄) izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči; ali ti je še česa treba; dati, očitati komu kaj; nimaš se za kaj jeziti; dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu; storiti kaj dobrega; očistiti z glicerinom ali s čim drugim // ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »hvala!« »Ni za kaj« ● spreten kot le kaj zelo, močno; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za
delo; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor; evfem. njega se rado kaj prime krade; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam ♪
- klínec -nca m (ȋ) 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček // nar. zobotrebec: doma delajo klince 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec 3. v prislovni rabi izraža a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar ♪
- krátkomálo in krátko málo prisl. (ā-á) ekspr. uvaja strnjen zaključek povedanega: niso bili ne učenjaki ne filozofi, bili so kratkomalo zdravo misleči ljudje; bil je kratkomalo vsega zmožen // izraža podkrepitev trditve ali zanikanja: o zadevi je veliko govoril, lotil se je pa kratkomalo ni; če bomo hodili tako počasi, nas bo kratkomalo prehitela noč // izraža, da se dejanje zgodi brez preudarka, obotavljanja: nisem za to, da bi se kratkomalo ravnali po drugih; nič ni premišljevala, rekla je kratkomalo ne / v medmetni rabi: kratkomalo, bilo je zabavno; kratkomalo, ne verjamem mu ♪
- kúrec -rca m (ȗ) vulg. 1. moški spolni ud: pokazati kurec 2. ničvreden, slab moški: ta kurec je vsega zmožen / kot psovka ta prekleti kurec 3. v prislovni rabi izraža a) jezo, omalovaževanje: kurec, pa taka družba / kurec te gleda b) močno zanikanje: to me pa (en) kurec briga ♪
- nèpoštênje -a s (ȅ-é) knjiž. nepoštenost: verjetno se je zmotil, takega nepoštenja ni zmožen ♪
- nèzmóžnež -a m (ȅ-ọ̑) ekspr. nezmožen človek: imel je občutek, da ima same nezmožneže okrog sebe ♪
- níhati -am nedov. (ȋ) 1. premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih presledkih: nihalo niha; nihati enakomerno, počasi; nihati sem ter tja; star. svetilka se niha niha / gladina vode niha se dviga in pada; drevesa nihajo v vetru se majejo, upogibajo; preh. mati je nihala otroka ujčkala, zibala; pren. misli so nihale z nervoznim utripom ∙ publ. delavci nihajo med vasjo in mestom se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto; knjiž. otrok niha z nogami binglja 2. spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene nihajo; v tem kraju temperature zelo nihajo / otrokovo razpoloženje niha // imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto: mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj centimetrov / režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do modernističnih 3. biti nesposoben, nezmožen za
odločitev med dvema ali več možnostmi; omahovati: nihal je med strankama; dolgo je nihal, preden se je odločil / nihati med dremežem in budnostjo; pren. umetnost niha med romantiko in realizmom ◊ elektr. električni tok niha se periodično spreminja okoli vrednosti nič; fiz. nihati z visoko frekvenco niháje: nihaje med dvema nazoroma nihajóč -a -e: nihajoči plamenčki; nihajoče cene; nihajoče telo ♦ šport. nihajoče orodje krogi ♪
- obotávljati se -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á) biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja obotavljáje se: obotavljaje se odgovoriti; obotavljaje se je odšel iz sobe obotavljajóč se -a -e: obotavljajoč se je povedal svojo zgodbo; z obotavljajočimi se koraki je šla za njim; prisl.: obotavljajoče se reči ♪
- omahljív -a -o prid. (ȋ í) nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: omahljiv človek; glede tega je zelo omahljiv / omahljiv značaj // ekspr. neodločen, negotov: bližal se je z omahljivimi koraki omahljívo prisl.: omahljivo reči ♪
- omahováti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje; niti za trenutek ni omahovala; omahovati med lažjo in resnico; omahuje, ali naj odpošlje pismo 2. knjiž. omagovati, pešati: pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / sovražniki že omahujejo postajajo manj napadalni 3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču ● knjiž. ponekod izgovor, poudarek omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo omahováje stil. omahujé: omahovaje je krenil proti kaznilniškemu zidu omahujóč -a -e: omahujoč je stopila k oknu; omahujoči koraki ♪
- operácija -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip
pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
- osmózen in ozmózen -zna -o prid. (ọ̑) osmotski: osmozni pojavi / osmozni tlak ♪
1 26 
