Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zlom (195)
- zlòm zlôma m (ȍ ó) 1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije 2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke 3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom;
ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost ● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa ◊ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo ♪
- zlomástiti -im dov. (á ȃ) silovito, hrupno priti skozi kaj ovirajočega: zlomastil je skozi gozd // ekspr. silovito, hrupno iti, priti: zlomastil je po stopnicah / najraje bi zlomastil nadenj; pren. nevihta je zlomastila čez gore ♪
- zlómek -mka m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlomek ga je skušal; zlomka ima v sebi, tako je zvit; bali so se ga kot samega zlomka / ekspr. zlomek te razumi, jaz te ne / kot kletvica: da bi te zlomek; o ti zlomek ti; tristo zlomkov 2. ekspr. zloben, hudoben človek: zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge; boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: kateri zlomek je razbil šipo; zlomek se ni hotel predati / nekam sem založil tega zlomka; vse pohodi ta kurji zlomek / kot psovka: govori, zlomek; zlomek mali, kaj pa nagajaš // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kako ta zlomek igra; zlomek je tako močen, da vsakega vrže / napekla je vsega zlomka veliko različnih stvari 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: napil se je, spet bo zlomek / če denarja ni, je zlomek / v povedno-prislovni rabi zlomek je takole stati na mrazu 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlomka popolnoma, prav: s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili; zna za zlomka vse // sploh, nikakor: za zlomka se ni dalo priti blizu; za zlomka se mu ne posreči // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlomka pa so zagrešili 6. v medmetni rabi izraža a)
podkrepitev trditve: zlomek, da se mi bo posrečilo; posodil ti bo, ni zlomek b) jezo, nejevoljo: zlomek, kam pa bežite; za zlomka, kdo vam je pa dovolil; počakajte, za zlomka; o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe c) začudenje, presenečenje: za zlomka, bolan da je / ušel je. Ni zlomek ● ekspr. počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati hrup, nemir; ekspr. če boš prišel prepozno, boš videl zlomka boš imel neprijetnosti; od zlomka ekspr. ljudje so od zlomka zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj; ekspr. od zlomka je, kaj počnejo zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari; ekspr. ne boji se živega zlomka prav nikogar, ničesar; ekspr. prepih je od zlomka nevaren zelo; teče kot zlomek zelo hitro zlómka ekspr.: zlomka, so že na vrhu; zlomka, celo dopoldne vas čakamo; kje zlomka pa tičite / gotovo bodo prišli. Zlomka bodo ne bodo ♪
- zlomíseln -a -o [sǝl] prid. (ȋ) ki zlo, slabo misli: godrnjav, zlomiseln človek ♪
- zlomíti zlómim dov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti
uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan ◊ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj
odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani) zlomíti se 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost;
bila je ponižana in zlomljena ● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli ♪
- zlómkov -a -o prid. (ọ̑) 1. evfem. hudičev: ujel se je v zlomkove zanke / kot psovka zlomkovi otroci, boste dali mir 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: kdo je pasel te zlomkove ovce zlómkovo prisl., ekspr. zelo, hudo: zlomkovo so ga iskali; zlomkovo rad jih ima ♪
- zlómljenost -i ž (ọ́) stanje zlomljenega: zlomljenost osi / zlomljenost in nebogljenost glavne osebe ♪
- zlomljív -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) zlomi: zlomljiva palica / odpornost vsakega človeka je zlomljiva / biti upogljiv, a ne zlomljiv ♪
- žlómarica -e ž (ọ̑) zastar. plundra: sneg se je spremenil v žlomarico ♪
- nèzlômen -mna -o prid. (ȅ-ó) zastar. nezlomljiv: nezlomna snov / človek z nezlomno voljo ♪
- nèzlómljen -a -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni zlomljen: ena palica je še nezlomljena / ekspr. kljub vsem težavam je ostal nezlomljen / ekspr. nezlomljena sila, volja ♪
- nèzlomljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da zlomiti: nezlomljiva palica; osi iz te kovine so nezlomljive / ekspr.: nezlomljiv optimizem; vsi so občudovali njegovo nezlomljivo voljo / ekspr. to je trden, nezlomljiv značaj // ekspr. nepremagljiv: nezlomljiva vojska ♪
- nèzlomljívost -i ž (ȅ-í) lastnost, značilnost nezlomljivega: nezlomljivost in elastičnost snovi / ekspr. nezlomljivost volje ♪
- razlomíti -lómim dov. (ȋ ọ́) z lomljenjem razdeliti na več delov: razlomiti kruh, prepečenec; razlomiti palico / vihar je razlomil staro hruško; žarki so se razlomili v čudovite barve razlomíti se knjiž., ekspr. izgubiti trdnost, moč: njegova upornost se je razlomila / ves se je razlomil razlómljen -a -o: razlomljena palica ♪
- amortizêr -ja m (ȇ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja, blažilec: v avtu se je zlomil levi amortizer; hidravlični, teleskopski amortizerji / gumijasti amortizerji za napenjanje šotorskih vrvi ♪
- armáda -e ž (ȃ) 1. nav. ed. oborožene sile države, vojska: stopiti v armado; zlom Napoleonove armade / Jugoslovanska ljudska armada; Rdeča armada sovjetska 2. največja vojaška operativna enota: četrta armada 3. ekspr., z rodilnikom velika množica: armada brezposelnih, reporterjev / cela armada steklenic ◊ soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; voj. armada kopenska vojska ♪
- bêdrnica -e ž (ȇ) anat. kost v stegnu; stegnenica: zlomiti si bedrnico ♪
- črtálo -a s (á) 1. del pluga, ki navpično reže brazde: črtalo je zarezalo v zemljo ♦ agr. kolutasto črtalo 2. nekdaj svinčniku podobna priprava za pisanje na tablico: črtalo se je zlomilo // star. svinčnik, pisalo: pisati s črtalom 3. redko ravnilo: črtalo in trikotnik 4. svinčniku podobna priprava za lepotičenje, mazanje: zasenčiti veke s črtalom / črtalo za ustnice ♪
- čúčka -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
- dèščica in deščíca -e [dǝš] ž (ǝ̄; í) manjšalnica od deska: trhla deščica; pred hišo je bil velik kup desk in deščic / dati zlomljeno roko v deščice; na deščici je sesekljala peteršilj / parketna deščica; z deščicami krita koča ♪
- diskrepánca -e ž (ȃ) knjiž. nesoglasje, neskladnost, nasprotje: prišlo je do diskrepance med možnostmi in načrti; očitna diskrepanca; stilna diskrepanca; diskrepanca med solistom in dirigentom / junak se zaradi notranjih diskrepanc zlomi ♪
- distrákcija -e ž (á) 1. med. naravnavanje izvinjenih sklepov ali zlomljenih kosti z nategovanjem: distrakcija je bila za ponesrečenca zelo boleča 2. psih. trenutna motenost pozornosti zaradi nepomembnega dražljaja ♪
- dlánčnica -e ž (ȃ) anat. vsaka od petih kosti v dlani: zlomiti si dlančnico ♪
- držálce -a s (ā) manjšalnica od držalo: držalce pri liziki se je zlomilo / vtakniti pero v držalce ♪
- držálo -a s (á) 1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: zlomiti držalo kladiva; leseno držalo; držalo vesla; držalo iz plastične mase; držalo pri biču; z vso težo se je oprl na držali pri plugu // del peresnika, namenjen za držanje: nekateri učenci so se nervozno presedali in grizli držala / kupil si je svinčnik, radirko in držalo peresnik 2. priprava, na katero se kaj postavi, obesi: svetilko je obesil na posebno držalo; stopnišče krasijo tudi zelo lepa držala za bakle ♦ teh. elektrodno držalo del varilne priprave, v katero se vpne elektroda ♪
1 26 51 76 101 126 151 176