Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zlagati (76-94)
- tolmáčiti -im nedov. (á ȃ) star. 1. prevajati: tolmačiti pogovor; tolmačiti iz nemščine v slovenščino 2. razlagati, pojasnjevati: tolmačiti komu svoje načrte / njegov molk si je napačno tolmačila / tolmačiti predpise / vzgojo so drugače tolmačili gledali nanjo, jo pojmovali 3. igrati, interpretirati: vlogo tolmači mlajša igralka tolmáčen -a -o: pravilno tolmačeno stališče ♪
- topoglàv in topogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. neumen, omejen: res je topoglav, če se je tako odločil / topoglava pravila topoglávo prisl.: topoglavo kaj razlagati ♪
- učenjákarski -a -o prid. (ȃ) slabš. učenjaški: učenjakarska natančnost / učenjakarski izrazi / bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel učenjákarsko prisl.: učenjakarsko razlagati ♪
- učenóst -i ž (ọ̑) obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: zaradi učenosti so ga spoštovali; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr. temu vprašanju njihova učenost ni bila kos; knjiž. Matija Čop, velikan učenosti / ekspr. kaj bi s takimi učenostmi učenimi spoznanji, ugotovitvami // ekspr. znanje, zlasti šolsko, nepraktično: razlagati mladini učenost; papirnata, siva, šolska, tuja učenost ● star. obesiti učenost na klin, kljuko opustiti študiranje; star. mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj so odhajali študirat; star. hram učenosti šola ♪
- učíti -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit
mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se
klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo:
učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član
učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega;
star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
- uméven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki se da razumeti, dojeti: umevna razlaga; navodila morajo biti vsem umevna; glede na razmere je tako ravnanje umevno / težko umeven jezik razumljiv / to je samo po sebi umevno umévno prisl.: umevno razlagati zapletene reči / v povedni rabi umevno je, da smo bili nagrade vsi veseli ♪
- umljív -a -o prid., umljívejši (ȋ í) knjiž. razumljiv, jasen: umljiva razlaga; vse besede so mi umljive; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar // razumljiv, logičen: taka reakcija je umljiva umljívo prisl.: zelo umljivo razlagati / v povedni rabi: umljivo je, da nekaterih ni; zdaj mi je vse umljivo / elipt. uspeha so bili veseli, umljivo ♪
- vdévati -am tudi -ljem nedov. (ẹ́) 1. dajati kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: spretno vdevati sukanec / vdevati v šivanko ♦ tekst. vdevati osnovo dajati osnovne niti skozi zanke, luknjice nitnic // dajati kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdevati vezalke v čevlje / vdevati elastiko v pas / nar. vdevati snope v kozolec zlagati 2. redko vstavljati, vlagati: vdevati zobe v čeljusti grabelj / vdevati drog v razpoke ledu vtikati ♪
- verzifikácija -e ž (á) 1. glagolnik od verzificirati: biti nadarjen za verzifikacijo 2. nav. slabš. delo, napisano v verzih: pisati, zlagati verzifikacije; domoljubna, priložnostna verzifikacija 3. ed., lit. pesništvo: raziskovati slovensko verzifikacijo; povojna verzifikacija ♪
- víža -e ž (ȋ) 1. star. napev: zapisati, zapomniti si vižo; zažvižgati vižo znane pesmi; zlagati viže in besedila // s prilastkom melodija: igrati operetne viže; otožne viže; plesna viža 2. pog. krajša, navadno narodno-zabavna skladba: godci so igrali vižo za vižo; poslušati poskočne viže in valčke 3. star., v prislovni rabi, v zvezi z na način: na vse viže se je trudil / na tako ali drugačno vižo se bo rešil ● pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; star. na vsako vižo bo prišel gotovo ♪
- vprašljív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki vzbuja dvom, pomisleke glede pravilnosti, sprejemljivosti: vprašljiva odločitev, trditev; moralno vprašljivo dejanje / nagnjenost k pretiravanju, prepirljivost in druge vprašljive lastnosti // navadno v povedni rabi negotov, nezanesljiv: zaradi pomanjkanja sredstev je gradnja novega vrtca vprašljiva; zmaga ni več vprašljiva / pot skozi sotesko je včasih vprašljiva tvegana vprašljívo prisl.: vprašljivo govoriti, razlagati kaj / v povedni rabi: tako trditi je vprašljivo; vprašljivo je, ali bodo načrt mogli uresničiti vprašanje je; sam.: v članku je marsikaj vprašljivega ♪
- vsebína -e ž (í) 1. kar napolnjuje notranjost česa: označiti vsebino na embalaži; stresti vsebino vreče na tla; vsebina paketa; vsebina posode / izprazniti vsebino torbice torbico // kar tvori, sestavlja kako snov: vsebina rude, zdravila 2. kar kako besedno, likovno delo izraža, pripoveduje: povedati vsebino berila s svojimi besedami; povzeti vsebino pisma, zapisnika; razlagati vsebino pesmi; seznaniti se z vsebino pesniške zbirke; vsebina slike; knjige z znanstveno vsebino / napisati kratko vsebino // seznam poglavij, sestavkov v knjigi, reviji z navedbo strani: vsebina revije je navedena na začetku 3. kar je določeno s posredovanim znanjem, védenjem: določiti, predpisati vsebino pouka; vsebina tečajev; vsebina učne ure 4. skupek lastnosti, sestavin česa: vsebina čustev; vsebina pojavov / obseg in vsebina pojma 5. redko pomen, smisel: dati življenju vsebino;
dogodek je šele pozneje dobil pravo vsebino / ni razumel vsebine stavka; vsebina besede ◊ biol. celična vsebina; psih. psihična vsebina človekove misli, čustva, hotenja, nagonski impulzi ♪
- z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [sǝ in se] predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti s česa, odkod, kam: zbezati iz koša; zbiti klobuk z glave; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda b) druženja, kopičenja: zbiti deske; zbrati, zgrabiti seno; zliti skupaj, zrasti se c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se 2. v imenskih sestavljenkah
glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz ♪
- zabòj -ôja m (ȍ ó) posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje, embaliranje: izdelovati zaboje; odpreti zaboj; zbiti zaboj iz desk; zabiti pokrov na zaboj; zlagati knjige v zaboj; kovinski zaboj; zaboj s strelivom; zaboj za drva, premog, sadje / zaboj piva // vsebina zaboja: stresli so cel zaboj krompirja ♪
- zadéven -vna -o prid. (ẹ́) 1. knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva 2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni ♪
- zdévati 1 -am in -ljem nedov., tudi zdevála (ẹ́) nar. dajati, zlagati: zdevati snope v kozolec ♪
- zgrínjati -am nedov. (í) 1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo 2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti / zgrinjati na kup 3. star. zlagati: mati zgrinja sinovo obleko ● star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja zgrínjati se s prislovnim določilom 1. pojavljati se kje strnjeno v veliki količini: čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi; nad dolino se zgrinjajo oblaki / ekspr. okrog nas se je zgrinjala tema je bila, je nastajala / ekspr.: nad družino se zgrinjajo skrbi in težave; pred njim se zgrinja vse več problemov 2. prihajati skupaj v velikem številu: že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani; okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži; ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče zgrinjajóč -a -e: nad dolino zgrinjajoči
se nevihtni oblaki ♪
- zláganje -a s (ȃ) glagolnik od zlagati: zlaganje perila / končati zlaganje desk; križno zlaganje vreč / navodilo za zlaganje škatel / zlaganje pesmi / zlaganje samostalnikov ♪
- známenje -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu
je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od
istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v
katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
1 26 51 76