Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zim (420-444)


  1.      olístiti se  -im se dov. (í ȋ) knjiž. dobiti, pognati liste: zima je minila in drevje se je olistilo olísten -a -o: olistene breze ♪
  2.      olúžiti  -im, in olužíti in olúžiti -im dov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. les. z lužilom povzročiti v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: olužiti les, vrata 2. teh. odstraniti vrhnjo, zgornjo plast s kovine z luženjem: pred cinjenjem ta mesta pločevine olužimo ● star. pred vsemi ga je olužil ostro opomnil, oštel olúžen -a -o: olužen les ♪
  3.      omêlo  -a s (é) priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem: oviti mokro krpo na omelo; z omelom odstraniti pajčevino; shramba za metle in omela / pečno omelo; žično omelo; omelo iz bombažnih res ∙ ekspr. pod nosom ima prava omela zelo košate brke ♪
  4.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  5.      ónkraj  prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: onkraj je že pomlad, tu pa še zima; onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo z one strani ∙ ekspr. je že onkraj mrtev ♪
  6.      ontário  -a m (á) agr. debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz Amerike: bobovec in ontario ♪
  7.      opazíti  in opáziti -im dov. (ȋ á ȃ) 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi // zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala // zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen ♪
  8.      opòj  -ôja m (ȍ ó) nav. ekspr. 1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj; blaženost opoja / v knjigah išče opoja; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj; ljubezenski, zimski opoj // redko opojnost: opoj rož / opoj antične kulture 2. stanje čutnega in duševnega ugodja: opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje; vdajati se opoju; biti v opoju; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja ♪
  9.      opójnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost opojnega: opojnost pijače / ekspr.: opojnost besed, petja; opojnost pomladi // nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: prevzemala ga je opojnost; uživati v opojnosti in miru / čutna, duševna opojnost ● knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi ♪
  10.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  11.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  12.      oranžeríja  -e ž (ȋ) zlasti v francoskem okolju stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin: versajske oranžerije; oranžerija v italijanskem slogu ♪
  13.      óster  -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev // ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos // ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster 5. nav. ekspr. ki se pojavlja a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje ● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika ◊ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje ♪
  14.      ostrína  -e ž (í) 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa ● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje ◊ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih ♪
  15.      ostrolísten  -tna -o prid. (ȋ) bot., v zvezah: ostrolistni beluš zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius; ostrolistni javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; ostrolistni slezenovec rastlina z dlanasto deljenimi listi in rdečimi ali bledo rožnatimi cveti, Malva alcea ♪
  16.      osúti  osújem dov., osúl in osùl (ú ȗ) 1. obdati rastline z zemljo: osuti krompir; osuti vrtnice; pren. zima je osula veje z ivjem; drevo se je osulo s cvetjem 2. povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade: veter je osul listje z drevja osúti se 1. v večjih količinah pasti s česa: zaradi slane se je listje osulo // izgubiti cvete, liste, seme: cvet se posuši in osuje; paziti, da se snopi preveč ne osujejo 2. knjiž., ekspr. miniti, preiti: poletje se je osulo skoraj neopazno / ljubezen, sreča, upanje se kmalu osuje; življenje se mu bo osulo ● star. izpuščaj se osuje po koži izpusti osúl in osùl -úla -o: osulo igličevje osút -a -o: krompir je že osut; trta je bila osuta in prazna; osuto seme ♪
  17.      otŕplost  -i ž (ŕ) stanje otrplega: otrplost roke je popustila / zimska otrplost plazilcev in žuželk ♦ med. težja in počasnejša gibljivost; manjša občutljivost ♪
  18.      ozébsti  ozébem dov., nam. ozébst in ozèbst; ozébljen tudi ozében (ẹ́) dobiti ozebline: na pohodu, v gorah je ozebel; ozebsti v roke / nos mu je ozebel / jablane so to zimo nekoliko ozeble ozébel -bla -o: ozeble noge so jo začele boleti ♪
  19.      pálčen  -čna -o [u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na palec: palčna stran roke / palčna obveza; pozimi nosi palčne rokavice rokavice z enim prstom / 6-palčna plošča ◊ anat. palčna grča; obrt. palčno kolo nekdaj leseno kolo s paličastimi zobmi na obodu, nameščenimi v smeri osi kolesa; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  20.      paríški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Pariz: pariški prebivalci; stare pariške ulice / odpeljali so se na pariško razstavo / pariška moda ♦ agr. pariška grofica podolgovata zimska hruška z mehkim in sladkim mesom; gastr. pariški zrezek pariško paniran zrezek; pariška salama salama večjega premera s podobnim nadevom, kot ga ima hrenovka, in z manjšimi koščki slanine; zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871 paríško prisl.: pariško se oblači; pariško modra barva barva, podobna barvi plavice ♦ gastr. pariško panirati obdajati živilo pred cvrtjem s plastjo moke in stepenega jajca; sam.: pog. prosim pet dek pariške pet dekagramov pariške salame ♪
  21.      pásati 1 pášem nedov. (ȃ) nižje pog. prijati, dobro deti: po kosilu bi pasalo vino; pozimi mi paše toplota // pristajati: taka frizura ji ne paše; dolga obleka ji paše ∙ nižje pog. ključ ne paše v ključavnico se ne prilega ♪
  22.      pásavka  -e ž (ȃ) zool. 1. rjavkasta polarna raca, ki gnezdi v tundri; zimska raca: skupina pasavk 2. buba nekaterih metuljev, ki se priprede na podlago ♪
  23.      pástorjevka  -e ž (á) agr. debela zimska hruška zeleno rumene barve: košara pastorjevk / pastorjevka je dobro obrodila ♪
  24.      pedíc  -a m (ȋ) nav. mn., zool. metulji, katerih ličinke se premikajo z ukrivljanjem trupa navzgor, Geometridae: veliki zimski pedic ♪
  25.      pégam  -a m (ẹ̑) zool. ptica s perjanico na glavi, ki živi na severu in prihaja v hudih zimah tudi v naše kraje, Bombycilla garrulus: pegami in krekovti ♪

   295 320 345 370 395 420 445 470 495 520  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA