Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zija (313-337)


  1.      negácija  -e ž (á) 1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega 2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / narodnoosvobodilni boj pomeni negacijo naše nesamostojnosti / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične 3. publ., s prilastkom nasprotje: možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo ◊ filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji; lingv. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi ♪
  2.      nèkomunikatíven  -vna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni komunikativen: nekomunikativna poezija / ekspr. nekomunikativni ljudje ♪
  3.      nèrazúmljen  -a -o prid. (ȅ-ȗ) ki ni razumljen, ni dojet: mnogi pojmi so ostali nerazumljeni; nerazumljena poezija, razlaga; nerazumljeno bistvo problema / ekspr.: nerazumljen umetnik; ostal je nesrečen, osamljen in nerazumljen; njegovo prizadevanje je bilo dolgo nerazumljeno ♪
  4.      netílka  -e [lk in u̯k] ž (ȋ) 1. knjiž. ženska, ki neti ogenj: netilka ognja v svetišču / bila je neutrudna netilka prepirov 2. star. vžigalnik, detonator: vžgala se je netilka na mini in nastala je eksplozija ♪
  5.      neznôsen  -sna -o prid., neznôsnejši (ó ō) 1. ki se ne da prenašati: neznosne bolečine ima; vročina je postajala neznosna; razmerje med njima je vsak dan bolj neznosno / ekspr. to je pa res neznosen človek neprijeten, zoprn // ekspr. neprimeren, slab: je v neznosnem položaju; neznosne stanovanjske razmere / neznosno sovraštvo je začutil do nje zelo veliko 2. ekspr. slab, nekvaliteten: neznosna povest je to; umetniško neznosna režija neznôsno prisl.: neznosno boleti; neznosno težko breme; neznosno soparno je ♪
  6.      nízek  -zka -o prid., nížji (í) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji ● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine ◊ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki ∙ preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh ♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega ♪
  7.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  8.      nótranji  tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče // nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve // ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma ◊ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem nótranje tudi notránje prisl.: svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala; notranje miren človek; notranje razgibana akcija drame; notranje zakonit proces; sam.: harmonija notranjega in zunanjega ♪
  9.      nôvoustanovljèn  in nôvo ustanovljèn -êna -o prid. (ō-ȅ ō-é) knjiž. nedavno ustanovljen, nov: novoustanovljena gimnazija; novoustanovljeno društvo ♪
  10.      občílo  -a s (í) 1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek 2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija 3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo ♪
  11.      običájen  -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden // ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila // knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne ◊ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti običájno prisl.: običajno dela dopoldne; ob odhodu jih običajno spremlja do vrat / v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje ♪
  12.      obvéščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od obveščati: obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega življenja / publ. sredstva javnega, množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija ♪
  13.      odčáranje  -a s (ȃ) glagolnik od odčarati: preganjati bolezni z odčaranjem / poezija odčaranja ♪
  14.      oddájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: ključe oddajajo vratarju; oddajati pošiljke naslovnikom / redko oddajati v najem dajati // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: oddajati sobe turistom 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago izločati / oddajati mleko zadrugi prodajati 3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico: naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto; oddajati neprijeten vonj širiti 4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila: radijska postaja je prenehala oddajati; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila // ptt z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo: oddajati klic na pomoč; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo ◊ fiz. oddajati elektrone, elektromagnetne valove; rad. oddajati spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo ♪
  15.      odjékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov // dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej ● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala ♪
  16.      odrešítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na odrešitev: Kristusovo odrešitveno delo / Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj ♪
  17.      odvalíti  -ím dov., odválil (ȋ í) z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla ∙ ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge ♪
  18.      oklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oklep: prebiti oklepno ploščo / oklepno vozilo / oklepna divizija, enota divizija, enota, opremljena z oklepnimi vozili / močna oklepna srajca ♦ voj. oklepni avtomobil, vlak avtomobil, vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; oklepna ladja ♪
  19.      oklópen  -pna -o prid. (ọ̑) oklepen: oklopna plošča je iz stekla / težko oklopno vozilo / oklopna divizija / oklopni avtomobil avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem ♪
  20.      omíka  -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪
  21.      onakáziti  -im tudi onakazíti -ím dov., onakázil (ā ȃ; ȋ í) zastar. iznakaziti: eksplozija mu je onakazila obraz onakážen -a -o tudi onakažèn -êna -o: onakaženi prsti ♪
  22.      opravnína  -e ž (ȋ) knjiž., redko provizija: dobiti pet odstotkov opravnine ♪
  23.      ósemdeset  -ih [sǝm] štev. (ọ́) izraža število ali številko osemdeset [80]: hitrost vožnje je osemdeset kilometrov na uro / pred osemdesetimi leti / osemdeset stopinj Celzija ∙ žarg., teh. 80-oktanski bencin bencin, ki ima oktansko število osemdeset ♪
  24.      ósemléten  -tna -o [sǝm] prid. (ọ̄-ẹ̑) 1. star osem let: osemleten deček; že osemleten je moral pasti krave 2. ki traja osem let: osemletna odsotnost / osemletno šolanje / nekdaj osemletna gimnazija; osemletna šolska obveznost; osemletna osnovna šola osnovna šola, v kateri traja izobraževanje osem let ♪
  25.      ósemrazréden  -dna -o [sǝm] prid. (ọ̄-ẹ̑) ki ima osem razredov, oddelkov: ta šola je osemrazredna / osemrazredna gimnazija osemletna gimnazija ♪

   188 213 238 263 288 313 338 363 388 413  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA