Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zidak (28)



  1.      zidák  -a m (á) izdelek, navadno iz gline, za zidanje: zidar je položil, poravnal zidake; zid iz rdečih zidakov / betonski, opečni zidak; polni, votli zidak; dvakrat žgani zidakgrad. elektrofiltrski zidak iz elektrofiltrskega pepela z dodatki apna in azbesta; klinkerski zidak
  2.      eléktrofíltrski  -a -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na elektrofilter: elektrofiltrsko odstranjevanje saj / elektrofiltrski pepel ♦ grad. elektrofiltrski zidak zidak iz elektrofiltrskega pepela z dodatki apna in azbesta
  3.      grádnja  -e ž (ā) 1. glagolnik od graditi: a) gradnjo so ustavili, ker je zmanjkalo sredstev; publ. hotel je v gradnji se gradi; črna gradnja; privatna gradnja; gradnja hiš, novih stanovanj; gradnja cest, mostov, vodovoda; gradnje brez dovoljenja; gradnja v lesu se je razvila šele, ko je človek obvladal kovinsko orodje; industrijski način gradnje; hiša solidne gradnje solidno zgrajena hiša / gradnja lastne osebnosti; gradnja socializma b) gradnja motorjev, strojev; gradnja parnikov; gradnja atomskega reaktorja 2. kar je zgrajeno, sezidano: tla v predsobi so pri novih gradnjah prekrita s parketom 3. ustroj, sestava, kompozicija: podobno gradnjo imajo Shakespearove drame; dramaturška, glasbena gradnja; neslovenska gradnja stavkov; roman je v gradnji ohlapen / poznati gradnjo telesa ◊ grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; klasična gradnja pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; montažna gradnja z večjimi, že prej industrijsko izdelanimi deli; nizka gradnja katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; visoka gradnja katere glavni deli so nad zemljo
  4.      izzídati  tudi izzidáti -am dov. (í á í) redko zazidati: vmesne prostore izzidamo z votlimi zidaki // obzidati: jarek obložimo z betonskimi žlebi ali pa izzidamo izzídan -a -o: izzidana stavba; izzidana struga
  5.      kalúp  -a m () 1. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: izdelovati kalupe; leseni, mavčni kalupi; kalup v tleh / vlivati v kalup / kalup za zidake ♦ teh. peščeni kalup 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse kalupe / verze je hotel preliti v neki metrični kalup / hotel jo je oblikovati po svojem kalupu
  6.      klásičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo
  7.      klínker  -ja m (í) grad. zelo trda, dvakrat žgana, tanjša opeka: fasada, obložena s klinkerjem // žgana nezmleta zmes laporja in apnenca, iz katere se pridobiva portlandski cement: mlin za mletje klinkerja; neskl. pril.: klinker zidaki; klinker ploščice
  8.      láta  -e ž (á) 1. prečni tramič, drog, zlasti v kozolcu: stopiti na prvo lato; na latah se sušijo snopi; ogrodje za brajdo iz betonskih stebrov in žice ali lat / gledati skozi late; polne late 2. grobo obdelana deska, zlasti za plot: odtrgal je lato in se postavil v bran; late na zidarskem odru 3. nar. letev: sveženj lat / polagati opeko na late ◊ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu; grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka
  9.      moduláren  -rna -o prid. () nanašajoč se na modul: modularni sistem / modularne mere ♦ grad. modularni blok večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami
  10.      ográjnik  -a m () grad. zidak za ograje: izdelujemo opečne izdelke in vse vrste ograjnikov
  11.      opéčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na opeko: opečni zidovi; opečna streha; opečna zgradba; opečna tla / opečna gradnja / opečni izdelki / opečni prah / opečna barva blaga / (opečni) strešnik, zidak / opečna peč peč za žganje opeke
  12.      polovíčen  -čna -o prid. () 1. ki je za polovico manjši od celote: polovična cena, hitrost, mera / polovični delovni čas; polovični zidak; polovična vozovnica vozovnica, za katero se plača samo polovica določene cene 2. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovični ukrep; polovična rešitev // nav. ekspr. delen, nepopoln: učinek akcije je bil le polovičen / polovična resnica enostranska, neobjektivnažarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček je igralo neodločeno; ekspr. vse, kar zna, je polovično nepopolno, pomanjkljivočeb. polovična naklada naklada z nižjimi satniki; jur. polovična kmetija nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje; kor. polovični obrat plesni obrat za 180°; med. polovična kopel kopel telesa od pasu navzdol; obl. polovični predpasnik predpasnik, ki ima le del od pasu navzdol; polovična guba guba, pri kateri je tkanina zapognjena samo na eno stran; tur. polovični penzion z dvema obrokoma hrane polovíčno prisl.: polovično izpolnjevati zahteve; ne ukrepajte polovično
  13.      poravnálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na poravnava 2: poravnalni poskus, postopek / poravnalni narok; poravnalni svet družbeni organ, ki obravnava spore med občani, člani delovnih skupnosti ter med organizacijami in občanigrad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka; les. poravnalni skobeljnik skobeljni stroj za oblikovanje ravnih ploskev
  14.      sezídati  tudi sezidáti -am [sǝz in sez] dov. (í á í) narediti z gradbenim materialom, zlasti z zidaki: sezidati predelno steno, zid / sezidati bolnico, most, stolp, šolo; sezidal si je novo hišo / grad so začeli zidati v štirinajstem stoletju in ga sezidali v petnajstem končali zidanje / sezidati do druge plošče; pren. svojo filozofijo je sezidal na trhlih temeljih; sezidati si lepšo prihodnost ● redko čebele sezidajo satovje naredijo; zastar. med mestoma so sezidali železnico zgradili sezídan -a -o: stolp je bil pozneje sezidan; hiša je sezidana iz kamna; na ruševinah sezidano mesto
  15.      slòj  slôja m ( ó) 1. navadno s prilastkom kar je v določeni debelini razprostrto po večji površini: na omari je ležal sloj prahu; vrhnji sloj tal / na juhi je plaval sloj maščobe // kar je, se nahaja v taki obliki v drugi snovi, med drugo snovjo: sloji premoga so že tanki; pri kopanju so naleteli na sloj ilovice; debelina, nagib sloja 2. osebe, ljudje, povezani glede na socialni izvor, položaj v družbi: delavski, kmečki sloj prebivalstva / sloj izobražencev / vplivni družbeni sloji / v razredni družbi: izkoriščani sloji; najnižji sloj; privilegirani sloji; srednji sloj prebivalstva ◊ agr. kulturni sloj zemlje; geom. sloj prostor med sosednjima glavnima slojnima ravninama; gozd. mahovni sloj ki obsega vegetacijo tik nad tlemi; grad. nosilni sloj vozišča trajni sloj vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; vezniški sloj sloj zidakov, položen prečno v zid; petr. sloj nahajališče, ki ima obliko plasti ali leče in se lahko gospodarsko izkorišča; talni sloj nad katerim ležijo vsi drugi sloji istih skladov; tekst. sloj vlakna, naložena v večji širini in debelini
  16.      smérnik  -a m (ẹ̑) 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik ● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnikgrad. opečni zidak, podolžno položen v zid
  17.      šára 1 -e ž (á) nav. slabš. 1. malo vredni, odvečni predmeti: bajta je bila polna cunj in šare / prostor za spravljanje vsakovrstne šare / najti, vreči kaj med staro šaro; to še ni za v staro šaro je še uporabno // malo vredno blago: ta šara je vse, kar imam; kdo bo kupil tako šaro 2. malo vredni drobni predmeti: pospravila je šaro, ki jo je stresla iz torbe; pisana šara // predmeti sploh: lopa je zasedena z zidarsko šaro; pesek, kamenje in druga šara okrog hiše ● slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; žarg., grad. povišati zid za eno šaro za eno vrsto opeke, zidakovgastr. jed iz krompirja, korenja, repe, kolerabe in mesa, navadno svinjske glave
  18.      uravnáti  -ám dov.) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral ● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditizastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan
  19.      uravnáva  -e ž () 1. glagolnik od uravnati: uravnava zidakov / uravnava izpahnjene, zlomljene roke / uravnava naprave; uravnava očesa na bližino prilagoditev / uravnava hudournika / uravnava šolstva ureditev 2. geogr. zaradi erozije, preperevanja uravnano površje: za področje apnenca so značilne široke uravnave
  20.      uravnávati  -am nedov. () 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene ♦ med. uravnavati rojstva 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati uravnávan -a -o: uravnavano delovanje
  21.      véznik  -a m (ẹ̑) 1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevigrad. opečni zidak, prečno položen v zid 2. lingv. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed
  22.      vézniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veznik: vezniški del naprave / vezniški sloj zidakov / v sestavku moti velika vezniška nakopičenost / vezniški stavek stavek, ki ga uvaja veznik; vezniška beseda beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila
  23.      vgradíti  -ím dov., vgrádil ( í) 1. ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del: v most so vgradili železo in beton / število zidakov, ki so jih vgradili vzidali / celice snov vgradijo; pren., knjiž. v temelje nove države so vgradili svoja življenja ∙ publ. v objekt so vgradili veliko ur prostovoljnega dela za zgraditev objekta so opravili veliko ur prostovoljnega delakem. kalcij se vgradi v kosti 2. z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del: vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi okna vzidati; vgraditi stikala / zavore je vgradil v jeklen okvir vdelal // knjiž. narediti, da kaj postane sestavni del česa sploh: pesnik je v novo zbirko vgradil nekaj starejših pesmi / vgraditi demokracijo v družbeni sistem vgrajèn -êna -o: plošča z vgrajenimi instrumenti; v stavbo vgrajen les
  24.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝ] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati
  25.      zapolníti  in zapólniti -im [n] dov. ( ọ́) 1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke; plaz je zapolnil kotanjo napolnil / s svojo postavo je zapolnil okvir vrat; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov; zapolniti vrzeli v znanju // narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami; zapolniti stran z ilustracijo 2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami; zapolniti premor z zabavnimi prizori ◊ lingv. zapolniti zev z j odpraviti jo zapolníti se in zapólniti se postati poln: jama se je sčasoma zapolnila s prodom zapólnjen -a -o: z jalovino zapolnjeni rovi

1 26  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA