Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zibav (12) 
- zíbav -a -o prid. (í) ki se ziblje: zibava brv / zibava hoja ♪
- pozibávanje -a s (ȃ) glagolnik od pozibavati: pozibavanje otroka / ladja je z enakomernim pozibavanjem rezala valove / pela je z živahnim pozibavanjem v bokih ♪
- pozibávati -am nedov. (ȃ) v presledkih zibati: vso noč je pozibavala otroka / pozibaval je fantka na kolenu; otrok se pozibava na stolu; jezdeci se pozibavajo v sedlih / ekspr.: morje pozibava ladje; veter pozibava veje pozibávati se nav. ekspr. zibajoč se premikati: počasi se je pozibavala proti vratom / pri hoji se pozibava v bokih pozibavajóč -a -e: pozibavajoč otroka, je pela; pozibavajoč se je odšel iz hiše; pozibavajoča hoja; pozibavajoče se ladje; pozibavajoče se klasje ♪
- zazibávati -am nedov. (ȃ) navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: pesem ga je zazibavala v miren sen ∙ ekspr. z uspavanko zazibavati otroka uspavati // ekspr. s čim prijetnim sploh povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: te misli so ga zazibavale v prijetno dremavico / zazibavati koga v iluzije zazibávati se ekspr. s čim prijetnim polagoma prihajati v stanje, kot ga izraža določilo: zazibavati se v sanjarjenje, spomine ♪
- fóks -a m (ọ̑) pog. fokstrot: pozibavati se v ritmu foksa ♪
- lóček -čka m (ọ̑) travi podobna rastlina, ki raste zlasti na vlažnih tleh: utrgati loček; na ločku se pozibava kačji pastir / ribnik je zaraščen z ločkom; loček in biček ob vodi // steblo te rastline: zavezati z ločkom / otroci pletejo košarice iz ločka ♪
- pastiríca -e ž (í) 1. ženska, ki pase, čuva živino: pastirica žene krave na pašo / gosja pastirica 2. nav. mn., zool. živo pisane ptice pevke z dolgim pozibavajočim se repom, ki živijo navadno ob vodi, Motacillidae: drozgi in pastirice / bela, gorska pastirica ♪
- pobingljávati -am nedov. (ȃ) viseti in se pozibavati: cofi na čepicah so enakomerno pobingljavali / pobingljavati z nogami ♪
- šími -ja m (ȋ) fokstrotu podoben ples, pri katerem se plesalec pozibava v bokih in ramenih: plesati šimi; figure šimija // skladba za ta ples: godba je zaigrala šimi; neskl. pril.: naučiti se šimi figur ♪
- tresênje in trésenje -a s (é; ẹ́) glagolnik od tresti se: tresenje stroja; tresenje in pozibavanje voza / tresenje glave, rok / tresenje glasu ♦ grad. vibriranje ♪
- zvoníti -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je
umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v
želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
- žénstven -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ženski: pozibavajoči, ženstveni koraki; pričeska jo je naredila še bolj ženstveno / zdela se mu je groba, prav nič ženstvena nežna žénstveno prisl.: kljub velikosti deluje ženstveno ♪