Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zgradba (111)

1.      zgrádba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami 2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal 3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba 4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati 5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala ◊ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; lingv. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti ♪
2.      izgrádba  -e ž (ȃ) glagolnik od izgraditi: obnova in izgradba domovine ♪
3.      anatomíja  -e ž (ȋ) veda o zgradbi telesa živih bitij: dognanja anatomije / izpit iz anatomije // zgradba telesa živih bitij: živalska anatomija; anatomija človeka, konja; anatomija mišic; pren. anatomija meščanske družbe ◊ biol. primerjalna anatomija veda, ki primerja zgradbo posameznih organov pri različnih vrstah organizmov ♪
4.      armíranobetónski  -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na armirani beton: armiranobetonski most; armiranobetonska zgradba / armiranobetonska konstrukcija ♪
5.      armírati  -am nedov. in dov. (ȋ) ojačevati z vložki, navadno železnimi: v celoti armirati omet; armirati nosilni steber; armirati steklo armíran -a -o: elektr. armirana izolirna cev jeklena cev za električne instalacije; grad. zgradba iz armiranega betona; armirana konstrukcija ♪
6.      atóm  -a m (ọ̑) najmanjši, kemično nedeljivi delec snovi: razkrojiti v atome; atom elementa; atom vodika; jedro, zgradba atoma; teorija atomov; pren. posameznik je le atom celote; človek — atom makrokozmosa ♦ fiz. atom v vzbujenem stanju s prebitkom energije ♪
7.      betónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na beton: betonski most, nosilec, temelj, zid; betonska cesta, konstrukcija, zgradba; betonska tla ♦ teh. betonski mešalnik stroj za pripravljanje betona; betonsko jeklo, železo jeklo, železo za v beton ♪
8.      célica  -e ž (ẹ̑) 1. tesen, zaprt prostor: živeti v celici; jetniška, samostanska celica / telefonska celica za telefoniranje / plinska celica za usmrtitev s plinom, zlasti v koncentracijskih taboriščih 2. biol. osnovna gradbena enota organizmov: krvna, rastlinska celica; rakave celice; zgradba celice / spolna celica; delitev celice; pren. družina je osnovna celica človeške družbe 3. polit. osnovna organizacijska enota, zlasti v ilegali: ustanoviti partijsko celico ◊ čeb. celica šesterostran predelček v satu; elektr. akumulatorska celica osnovna enota akumulatorja; pomnilna celica osnovni del pomnilnika v (elektronskem) računalniku; fiz. fotoelektrična celica fotocelica ♪
9.      céličast  -a -o prid. (ẹ̑) sestavljen podobno kot celice organizmov: celičasta zgradba rudnin / celičasta struktura podjetja ♪
10.      céličen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na celico: a) celični sok; celična membrana, mrenica / celična zgradba; celično jedro, tkivo ♦ tekst. celična volna umetno celulozno predivo b) zamreženo celično okno ♪
11.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
12.      drobnína  -e ž (ȋ) 1. star. več drobnarij, drobnarije: predali so polni različne drobnine 2. knjiž. kar je zdrobljeno: nekoč mogočna zgradba se je spremenila v sipasto drobnino ♪
13.      dvóetážen  -žna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve etaži: dvoetažna zgradba / dvoetažni kamion, vagon ♪
14.      elektrárnski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na elektrarno: elektrarnska zgradba / elektrarnsko osebje ♪
15.      ênoetážen  -žna -o prid. (ē-ȃ) ki ima eno etažo: enoetažna zgradba ♪
16.      faktúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž. zgradba, ustroj (umetniškega dela): skrbno izdelana orkestralna faktura; faktura skladbe / cankarjevska dramska faktura; skromna kompozicijska faktura romana; faktura stavka / likovna faktura scene 2. trg. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev, račun: izdati, poslati fakturo; rok za plačilo fakture ♪
17.      fórmula  -e ž (ọ̑) 1. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi, obrazec: izpeljati formulo; svojo ugotovitev je zapisal v obliki formule ♦ bot. cvetna formula z dogovorjenimi znaki izražena zgradba cveta // mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: formula za ploščino lika / matematična formula // kem. s kemijskimi simboli izražena sestava spojine: formula žveplene kisline / empirična formula ki kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; strukturna formula ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli / kemijska formula 2. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: zbiral je razne magične formule; formula tožbe; formula za prisego / vljudnostne formule fraze 3. publ. splošno kratko pravilo, izhodišče za kaj: iskati novo formulo za koeksistenco; njegova formula za umetniško ustvarjanje izključuje iracionalno / razlagal je formulo: umetnost zaradi umetnosti ♪
18.      fórum  fóra in -a m (ọ̑) pri starih Rimljanih večji prostor v mestu, obdan z javnimi zgradbami: trgovanje na forih / rimski forum ♪
19.      góbast  -a -o prid. (ọ́) podoben gobi: grozljiv gobast oblak dima / veliki kosi gobastega gumija; gobast kamen luknjičav ◊ anat. gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. gobast steber steber, razširjen ob vrhu; gobasta plošča nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče; obrt. gobast kruh kruh z neprožno sredico góbasto prisl.: oblaki se gobasto širijo ♪
20.      histolóški  -a -o prid. (ọ̑) 1. biol. nanašajoč se na tkivo: histološka zgradba 2. nanašajoč se na histologe ali histologijo: histološki inštitut / histološka preiskava ♪
21.      hrám  tudi hràm hráma m (ȃ; ȁ á) 1. nar. manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina; zidanica: hodil je vesel od hrama do hrama / vinski hram // nar. dolenjsko manjša lesena zgradba za hranjenje vina: zidanice in hrami 2. nar. zahodno shramba, kašča: imel je polne hrame; iz hrama je dišalo po ajdi / žitni hram 3. nar. vzhodno kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: voziti se mimo razsvetljenih hramov; lesen, zidan hram / na sestanek so prišli od vsakega hrama // stanovanjsko poslopje, hiša: hram je popravil, hleva pa ne; prestopiti prag hrama 4. knjiž. posvečen prostor, svetišče: svečenice v rimskih hramih / vznes. sezidali so nov hram gledališki umetnosti; star.: božji hram cerkev; hram učenosti šola; pren. odprl mu je vrata v hram grške umetnosti 5. star. soba: popotniku sta prepustila edini hram / cesarica je odšla v svoje hrame ♪
22.      jezóven  -vna -o (ọ̄) pridevnik od jez, pregrada: jezovni stebri; jezovna zgradba ♪
23.      kapríca  -e ž (ȋ) nav. ekspr. kar kaže, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: nenaden odhod ni bil njihova kaprica; ustreči vsem kapricam gostov; boriti se proti otrokovim kapricam / ta ženska ima, pog. zganja kaprice // kar kaže, izraža pretirano težnjo po posebnem, nenavadnem: te figure se sprva zdijo le kaprice, vendar sloni zgradba skladbe na njih / posnemati tuje modne kaprice ● ekspr. njegova revolucionarnost je samo kaprica je nepristna, neiskrena; ekspr. napraviti kaj iz kaprice iz kljubovalnosti, trme ♪
24.      kémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav; kemična sestava tal, vode; kemična zgradba; fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; kemično črnilo / kemična čistilnica ♦ kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni // kemijski: kemični inštitut; kemični laboratorij; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemije kémično prisl.: kemično čistiti; kemično razstaviti; kemično aktiven; kemično čista snov snov brez kakršnihkoli primesi ♪
25.      klimátski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na klimo, podneben: kraj ima ugodne klimatske pogoje; klimatske razmere / gorsko, morsko klimatsko letovišče; je v klimatskem zdravilišču ♦ geogr. klimatski letni čas del leta s posebnimi vremenskimi značilnostmi 2. v zvezi klimatska naprava naprava, ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru: zgradba ima klimatsko napravo; avtobusi z vgrajenimi klimatskimi napravami ♪

1 26 51 76 101