Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zgradba (37-61)


  1.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  2.      koridórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na koridor: koridorsko ozemlje / koridorske predsobe ♦ arhit. koridorska zgradba zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh ♪
  3.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  4.      kôsten  -tna -o prid. (ó) nanašajoč se na kost: kostni zlom; kostna zgradba / kostne celice / kostni klej; kostna juha juha iz govejih, telečjih kosti in jušne zelenjave; kostna mast / kostni rak; kostna tuberkuloza ♦ agr. kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; anat. kostni mozeg; kompaktno kostno tkivo; biol. kostna medceličnina; petr. kostna breča trdno zlepljeni ostanki kosti ♪
  5.      krílast  -a -o prid. (í) podoben krilu, peruti: krilasta zgradba / krilasta koža na vratu ♪
  6.      kristalíničen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kristal; kristalen: brezbarvna kristalinična snov / kristalinična zgradba ♪
  7.      kronikálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kroniko: kronikalni zapiski; bogato arhivsko in kronikalno gradivo / kronikalne povesti / zgradba romana je kronikalna ♪
  8.      ksilít  -a m (ȋ) petr. premog, v katerem je lesna zgradba jasno vidna, lesni premog: v kupu lignita je tudi nekaj ksilita ♪
  9.      kúpolast  -a -o prid. (ȗ) podoben kupoli: kupolast šotor; kupolasta streha / kupolasta oblika česa / ekspr. kupolasti griči ♦ arhit. kupolasti obok obok v obliki kupole // ki ima kupolo: kupolasta cerkev, zgradba / kupolasta dvorana ♪
  10.      kutíkula  -e ž (ȋ) biol. varovalna plast na površini povrhnjice: debela, tanka kutikula; zgradba kutikule / lasna kutikula ♪
  11.      lístast  -a -o prid. (ȋ) podoben listu: listasti okraski; škrge so listast organ ♦ min. listasta zgradba rudnine ♪
  12.      lúskast  -a -o prid. (ū) 1. ki ima luske: telo kače je luskasto / suha koža na rokah je videti luskasta / luskasto lubje 2. podoben luski: te tvorbe so luskaste oblike ◊ geol. luskasta zgradba gorovja zgradba, pri kateri plasti delno pokrivajo druga drugo; min. luskasta rudnina rudnina, ki se da klati v luske ♪
  13.      mákrostruktúra  -e ž (ȃ-ȗ) teh. zgradba snovi, vidna s prostim očesom: makrostruktura kristala // publ. zgradba celotne družbe ali njenih večjih delov: jugoslovanska makrostruktura ♪
  14.      míkrostruktúra  -e ž (ȋ-ȗ) teh. zgradba snovi, vidna le z mikroskopom: z mikrostrukturo razčlenjeni vidni pojavi; mikrostruktura kristala // publ. zgradba majhnih družbenih delov, pojavov: mikrostruktura družine, šolskega razreda ♪
  15.      molékula  -e ž (ẹ̑) kem. najmanjši delec spojine iz različnih ali enakih elementov, ki ima še vse njene lastnosti: beljakovinska molekula; molekula elementa, vode; zgradba molekule / vélika molekula makromolekula; verigasta molekula pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige; masa molekule število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; pren., ekspr. gospodarstvo je cel sistem gospodarskih molekul; molekula groze ♪
  16.      molekuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na molekulo: molekularna zgradba; kisik v molekularnem stanju / molekularna masa molekulska masa; molekularne sile molekulske sile ♪
  17.      molékulski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na molekulo: molekulska zgradba; kisik v molekulskem stanju / molekulska masa število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami ♪
  18.      možgáni  -ov m mn., rod. mn. tudi možgán (ȃ) 1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini: pri padcu si je poškodoval možgane; možgani opice; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov; velikost, vnetje, zgradba možganov; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani; pren., ekspr. več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal 2. nav. ekspr. to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: ta misel mu je šla, šinila skozi možgane; to se mu je vtisnilo v možgane; plod bolnih možganov 3. knjiž., navadno z rodilnikom najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju: možgani podjetja; okupator je skušal ujeti možgane revolucije // inteligenca, zlasti raziskovalci: močen je odtok tehničnih možganov; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo 4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani (elektronski) računalnik: elektronski možgani so analizirali milijone podatkov; projekti elektronskih možganov ● ekspr. možgani se mu kisajo, mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. možgani so mu začeli hitro delovati začel je hitro misliti; ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati; ekspr. možgane rahljati komu pripravljati ga za učenje, razmišljanje; ekspr. danes mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti; ekspr. v njegovih možganih se je prižgala lučka doumel, razumel je; slabš. ima konjske možgane je zelo nespameten, neumen; ekspr. nima lastnih možganov ne odloča se samostojno ◊ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; srednji možgani del možganov za urejanje gibov; veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice; pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca ♪
  19.      nèzamótan  tudi nèzamotán -a -o prid. (ȅ-ọ̄; ȅ-á) knjiž. preprost, nezapleten: lahka, nezamotana glasba; zgradba povesti je nezamotana ♪
  20.      nukléol  in nukléolus -a m (ẹ̑) biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; jedrce: zgradba nukleolov; kromosomi in nukleoli ♪
  21.      ohlápen  -pna -o prid., ohlápnejši (á ā) 1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč; ohlapna bluza; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj 2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne 3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega // netočen, neustrezen: ohlapen prevod; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik ohlápno prisl.: ohlapno zavezan pas ♪
  22.      opéčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na opeko: opečni zidovi; opečna streha; opečna zgradba; opečna tla / opečna gradnja / opečni izdelki / opečni prah / opečna barva blaga / (opečni) strešnik, zidak / opečna peč peč za žganje opeke ♪
  23.      orgáničen  -čna -o prid. (á) star. organski: organični razvoj literature; notranja organična zgradba romana; med njima je organična zveza / otrok se je rodil z organično napako orgánično prisl.: organično povezati konec z uvodom ♪
  24.      organízem  -zma m (ȋ) 1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi; organizem raste, se razvija, slabi, se stara; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere; razpad organizma / človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi ♦ biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic // pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem 2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana ♪
  25.      originálen  -lna -o prid., originálnejši (ȃ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji // ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva // pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno ◊ jur. originalni dokaz izvirni dokaz originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega ♪

   1 12 37 62 87  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA