Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zgodovinar (11-35)

11.      erudícija  -e ž (í) knjiž. obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: delo priča o avtorjevi erudiciji; gledališka, znanstvena erudicija; erudicija literarnega zgodovinarja ♪
12.      fungírati  -am nedov. (ȋ) publ., navadno v zvezi s kot opravljati kako funkcijo, delovati: fungiral je kot zastopnik društva / umetnostni zgodovinar fungira kot tolmač estetskih zakonov / ljubezenska strast fungira kot osrednje gibalo zgodbe ♪
13.      histórik  -a m (ọ́) knjiž. zgodovinar: bil je bibliograf in historik / literarni historik ♪
14.      historiográf  -a m (ȃ) zgodovinopisec: dela historiografov iz sedemnajstega stoletja / dvorni historiograf / proučevanja historiografov in sociologov zgodovinarjev ♪
15.      literáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na literatura 1, 2: a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino c) velika literarna vrednost dela 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira // knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren // publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren ● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji ◊ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija literárno prisl.: literarno delovati; literarno obdelati snov; ta stavek zveni nekoliko literarno; biti literarno izobražen; literarno pisani spomini na pesnika ♪
16.      ljubítelj  -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil / publ.: ta vrsta kave je našla že mnogo ljubiteljev mnogo ljudi jo kupuje, pije; ljubitelji smučanja so z letošnjo zimo zadovoljni smučarji 2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji ♪
17.      muzéjstvo  -a s (ẹ̑) dejavnost, ki se ukvarja z ustanavljanjem in delom muzejev: reorganizirati muzejstvo; muzejstvo in zgodovinarstvo ♪
18.      néstor  -ja m (ẹ̄) knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju, starosta: nestor slovenskih pripovednikov, skladateljev, zgodovinarjev ♪
19.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
20.      povéstničar  -ja m (ẹ̑) 1. knjiž. kdor piše povesti: iz povestničarja se je razvil v romanopisca / Bela krajina je dobila z njim svojega povestničarja in pravljičarja 2. zastar. zgodovinar, zgodovinopisec: več povestničarjev omenja ta upor ♪
21.      prezidáva  -e ž (ȃ) glagolnik od prezidati: prezidava zdravstvenega doma je dolgo trajala / umetnostni zgodovinarji so na stavbi odkrili več prezidav ♪
22.      prvopís  -a m (ȋ) knjiž. izvirnik, original: zgodovinarji prvopisa niso odkrili; prvopis in prepisi ♪
23.      raziskáti  -íščem dov., razíščite in raziščíte (á í) s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbrati podatke, ugotoviti dejstva o čem: arheologi so raziskali grobišče; raziskati jamo, zaliv; tega zgodovinarji še niso raziskali; popolnoma, do podrobnosti raziskati / načrtno raziskati / raziskati skrivnost pojasniti raziskán -a -o: raziskan pojav; izvor te družine še ni raziskan; popis raziskanih podzemeljskih jam ♪
24.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
25.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
26.      referírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ustno poročati: referirati nadrejenemu; referirati o nesreči ∙ ekspr. novice je referirala prijateljici povedala 2. imeti, pripraviti referat; predavati, poročati: na zborovanju zgodovinarjev referirati o kmečkih uporih / predsednik je referiral o nalogah društva v prihodnjem letu ♪
27.      rodoslóvec  -vca m (ọ̑) genealog: zgodovinarji in rodoslovci ♪
28.      starínar  -ja m (ȋ) trgovec s starimi predmeti, navadno starinske vrednosti: skrinjo je kupil pri nekem starinarju ● zastar. bil je zgodovinar in starinar arheolog ♪
29.      starinoslóvec  -vca m (ọ̑) knjiž. arheolog: izkopavanja vodi znan starinoslovec; zborovanje zgodovinarjev in starinoslovcev ♪
30.      stárosta  -e tudi -a m (á) navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: umrl je starosta naših zgodovinarjev; zbrali so se pri starosti slovenskih planincev // knjiž. vodja kake skupnosti; starešina: za nasvet so vprašali svojega starosto ♪
31.      travmátičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na travmo; travmatski: travmatična okvara organa / travmatična nevroza 2. knjiž. zelo hud, zelo težek: travmatičen dogodek / travmatična doživetja / travmatične posledice ● knjiž. zgodovinarji imajo do nekaterih dogodkov travmatičen odnos poln predsodkov ♪
32.      zborovánje  -a s (ȃ) 1. dogodek, pri katerem večja skupina ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, razpravlja o čem, izraža kaj: zborovanje bo na prostem; udeležiti se zborovanja; ilegalno, javno, množično zborovanje; zborovanje zgodovinarjev / organizirati, sklicati zborovanje; govoriti na zborovanju / politično, protestno zborovanje / ekspr. policija je razgnala zborovanje udeležence zborovanja; sklepi zborovanja / ekspr. ženske so imele zborovanje pri vodnjaku so v večjem številu zbrane govorile, klepetale 2. redko glagolnik od zborovati: naveličati se neprestanega zborovanja in razpravljanja ♪
33.      zemljepísec  -sca m (ȋ) strokovnjak za zemljepis: bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec ♪
34.      zgodopísec  -sca m (ȋ) zastar. zgodovinopisec, zgodovinar: o tem pišejo različni zgodopisci ♪
35.      zgodovínstvo  -a s (ȋ) zgodovinarstvo: razcvet zgodovinstva v tistem času / zgodovinstvo v pisateljevem delu poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev ♪

   1 11