Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zeva (351-375)


  1.      góžev  -a -o (ọ̄) pridevnik od gož m: lasje so se ji lesketali kakor goževa koža ♪
  2.      gráblje  -belj ž mn. (á ȃ) 1. orodje z lesenimi ali železnimi zobmi za grabljenje: pripraviti grablje in kose; lesene, železne grablje; senene grablje; čeljusti grabelj ∙ letos je bilo treba sušiti seno na grabljah zelo pogosto ga obračati; grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♦ agr. vprežne grablje stroj za grabljenje, ki ga vleče živina 2. pregrada v reki, potoku za zadrževanje naplavin: na grabljah je bilo polno listja in vej ♪
  3.      grábljice  -ljic ž mn. (á ȃ) manjšalnica od grablje: s seboj je vzela motiko in železne grabljice / grabljice v vodi so zadrževale listje in veje ♪
  4.      gradítelj  -a m (ȋ) kdor gradi: graditelj stavbe je gradbeno podjetje XY; zbrali so se graditelji in vzdrževalci cest / graditelj ladij; genialen graditelj strojev / graditelji miru, socializma ♪
  5.      grébati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) agr. razmnoževati z grebenicami: grebati trto ♪
  6.      grebeníca  -e ž (í) 1. agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grebenica se je kmalu ukoreninila; trto razmnoževati z grebenicami 2. na zunanji strani bodičast ovratni pas za pse; gradanica: ovčjaku so nataknili grebenico ♪
  7.      grgráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati kratke, pretrgane glasove iz grla: bolnik stoka in grgra; dojenček zadovoljno grgra; brezoseb. starcu je grgralo v grlu ∙ ekspr. v jezi je nekaj grgral nerazločno govoril // dajati glasove kot voda pri vretju: v loncu grgra voda / voda grgra med skalami grgrajoč teče 2. zadrževati in premikati tekočino v grlu z izdihavanjem zraka: grgrati raztopino hipermangana / pog. grgrati kamilice grgráje: grgraje sopsti grgrajóč -a -e: grgrajoči glasovi; grgrajoč smeh; grgrajoč vrtinec ♪
  8.      gróbati  -am nedov. (ọ̑) 1. agr. razmnoževati z grobanicami: grobati ribez, trte 2. nar. koroško osipavati, ogrebati: grobati krompir ♪
  9.      grupírati  -am nedov. in dov. (ȋ) razdeljevati, razvrščati v skupine: grupirati učence pri telovadbi; dramatiko je grupiral glede na literarne struje / dotlej enoten kolektiv se je začel grupirati grupírati se zbirati se, združevati se: borci se grupirajo v večje skupine; letala so se grupirala za ponoven napad / večina mladih pisateljev se je grupirala okrog nove revije grupíran -a -o: knjige naj bodo grupirane v leposlovno, mladinsko in poučno skupino ♪
  10.      hektográf  -a m (ȃ) nekdaj stroj za razmnoževanje odtisov s plošče, na kateri je besedilo ali risba narejena s posebnim črnilom: brošura je bila tiskana na hektografu ♪
  11.      hektografírati  -am nedov. in dov. (ȋ) nekdaj razmnoževati na hektograf: hektografirati skladbo hektografíran -a -o: hektografirana izdaja dijaškega lista ♪
  12.      hibrídnost  -i ž (ȋ) biol. lastnost, značilnost hibridnega: hibridnost koruze // sposobnost združevanja različnih lastnosti dveh organizmov: izkoriščati hibridnost za vzgajanje rodovitnejših rastlin ♪
  13.      hipermangán  -a m (ȃ) temno vijoličasta kristalna snov, ki se, raztopljena v vodi, uporablja za razkuževanje: raztopina, zrnca hipermangana // pog. vodna raztopina te snovi: razkužiti s hipermanganom ♪
  14.      híša  -e ž (í) 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel / mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče / ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše ♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi / pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma / z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče / Modna hiša v Ljubljani // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša ● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  15.      híšica  -e ž (í) 1. manjšalnica od hiša 1: postaviti si hišico; lesena, zidana hišica; ekspr. zgradil si je čedno enonadstropno hišico / čuvajska hišica čuvajnica; pasja hišica; počitniška ali vikend hišica; ptičja hišica zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena; vrtna hišica senčnica, uta ♦ navt. hišica pokrit prostor na krovu ladje; kompasna, skladiščna hišica; ptt kabelska hišica zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel priključi nadzemni vod 2. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: stari oče se je preselil iz hiše v hišico 3. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito: polževa hišica; hišica foraminifer ♪
  16.      hladílnik  -a m (ȋ) 1. naprava za shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri nizki temperaturi: dati meso v hladilnik; stotridesetlitrski hladilnik; hladilnik za mleko; industrijski hladilnik večja hladilna naprava ♦ elektr. absorpcijski hladilnik ki deluje na principu absorpcije plinov; kompresorski hladilnik ki deluje na principu zniževanja temperature pri ekspanziji hladilne tekočine // vozilo s tako pripravo: nasproti mu je pripeljal hladilnik; tovornjak hladilnik; vagon hladilnik 2. priprava za hlajenje, ohlajevanje: avtomobilski hladilnik; laboratorijski hladilnik; kačasto zvita cev v hladilniku za žganjekuho ♪
  17.      hlápati  -am in hlapáti -ám nedov. (ā ȃ; á ȃ) 1. redko hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem; hlastati: pes je jezno hlapal za muhami // ekspr. mlaskajoče, požrešno jesti ali piti: prašiči hlapajo 2. zastar. mahedrati, opletati: hlače mu hlapajo okrog suhih nog 3. vet. iz razvade požirati zrak: konj se je naslonil na jasli in začel hlapati ♪
  18.      hlastáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približevati se čemu z odprtim gobcem: pes hlasta po muhah; njegov gobec je hlastal za vsem, kar je dosegel / hlastati po zraku, za zrakom // ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: jej počasi in lepo, nikar tako ne hlastaj; preh. svinja hlasta hrano iz korita 2. ekspr. pohlepno, pretirano si prizadevati za dosego česa: hlastati po senzacijah; hlastati za denarjem; hlasta le za učinkovitostjo / mladi hlastajo po ljubezni // pretirano hitro in zato netemeljito, površno delati ali ravnati: delaj s pametjo, nikar tako ne hlastaj hlastáje: hlastaje jesti hlastajóč -a -e: dnevi so mu minevali v nemirnem, hlastajočem beganju ♪
  19.      hlípanje  -a s (ȋ) glagolnik od hlipati: dušeče, zadrževano hlipanje ♪
  20.      hraníti  in hrániti -im, in hrániti -im nedov. (ȋ á ā; á ā) 1. dajati komu hrano: mati hrani otroke; hraniti lačne; čebele hranijo ličinke; hraniti dojenčka iz steklenice; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri / hraniti živino krmiti; pren. z branjem hraniti domišljijo 2. knjiž., redko preživljati, vzdrževati: vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja 3. knjiž., redko dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale hraníti se in hrániti se navadno v zvezi s s, z jesti, uživati: hijene se hranijo z mrhovino; ptice se hranijo z žuželkami; hraniti se z rastlinsko hrano / hraniti se v menzi, doma / rastlina se hrani iz zemlje vsrkava hranilne snovi; pren., knjiž. literatura se hrani ob dediščini preteklosti hranèč -éča -e: otroka sta hodila po gozdu, hraneč se z jagodami; hraneča tekočina hránjen -a -o: otroci so dobro, slabo hranjeni; hranjen z mlekom ♪
  21.      hromíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
  22.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  23.      idolatríja  -e ž (ȋ) knjiž. čaščenje idolov: razširjenost idolatrije // navadno z rodilnikom pretirano čaščenje, oboževanje: idolatrija intelekta ♪
  24.      idololatríja  -e ž (ȋ) knjiž., redko čaščenje idolov: razširjenost idololatrije // navadno z rodilnikom pretirano čaščenje, oboževanje: idololatrija intelekta ♪
  25.      ignorírati  -am nedov. in dov. (ȋ) nav. ekspr. ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za: videl je, da ga nekdanji dijaki ignorirajo; očitno, popolnoma ignorirati koga / ignorirati sodobne raziskovalne metode; nove opere niso izžvižgali, ampak so jo ignorirali / zahteve tako številnih članov organizacije ni mogoče ignorirati omalovaževati ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA