Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (9.356-9.380)


  1.      težkonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. okoren, počasen: težkonoge race; težkonoga ženska ♪
  2.      téžnja  -e ž (ẹ́) prizadevanje za dosego, uresničitev česa: pri njem prevladuje težnja po uspehu; nasprotovati centralističnim težnjam; povezovalne, raznarodovalne težnje; težnja k usklajenosti izraza in vsebine; v delu je vidna težnja, da bi bil problem jasno prikazan // publ. želja, hotenje: težnje svobodoljubnih narodov so se izpolnile, uresničile; težnje po novih doživetjih / imeti, izražati, kazati težnjo po čem želeti, hoteti kaj ● zastar. reševanje gospodarskih teženj težav; publ. ugotavljati težnje razvoja usmerjenost, usmeritev; publ. proizvodnja kaže težnjo upadanja upada ♪
  3.      tiamín  -a m (ȋ) farm. vitamin B1: pomanjkanje tiamina povzroča bolezen beriberi ♪
  4.      tiára  -e ž (ȃ) 1. rel., nekdaj slovesno papeževo pokrivalo v obliki treh kron s simbolom zemeljske krogle in križem na vrhu: položiti papežu tiaro na glavo 2. v stari Perziji pokrivalo v obliki prisekanega stožca: polstena tiara; z zlatom izvezena tiara ♪
  5.      tíca  -e ž (í) 1. star. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptica: tica frfota v kletki; žvrgolenje tice 2. ekspr. lahkoživa, malopridna ženska: v mladosti je bila prava tica; take tice bodo zaprli // navadno v povedni rabi iznajdljiva, prebrisana ženska: ona je tica, zmeraj se znajde; ti si pa tica, da si jih ugnala ♪
  6.      tìč  tíča m (ȉ í) 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za tiče te vrste je sodišče; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič človek; vseh sort tiči so med nami ljudje // navadno v povedni rabi iznajdljiv, prebrisan človek: starejši so bili drugačni tiči kot mi; on je tič, da malo takih; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil sposoben, podjeten; res je tič, da si upa pogumen; kljub starosti je še tič dosti zmore 3. evfem. moški spolni ud: odpel je hlače in pokazal tiča ● pog., ekspr. je nočni tič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; pog. ni ne tič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; pog. kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš ne poročen ne samski; nar. pol tič(a) pol miš(a) netopir; pog. iste sorte tiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo ♪
  7.      tíčka  -e ž (ȋ; tretji pomen tudi í) 1. ekspr. manjšalnica od tica: tičke prepevajo; ranjena tička; bila je drobna kot tička / varuj se te tičke, še okradla te bo / ona je tička, ga bo že zmešala 2. ekspr. mlada, ljubka ženska: bo že našel kakšno tičko zase 3. etn. obredno pecivo za božične praznike v obliki ptice, znano na Dolenjskem: peči tičke ♪
  8.      tífus  -a m (ȋ) poljud. bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju, strok. trebušni tifus: preboleti tifus; cepiti proti tifusu; umreti za tifusom; epidemija tifusa; kolera in tifus ♦ med. pegasti ali pegavi tifus bolezen z visoko vročino, glavobolom in izpuščaji, ki jo prenašajo uši; pegavica ♪
  9.      tíger  -gra m (í) 1. velika rumenkasto ali rdečkasto rjava zver s črnimi progami: tiger plane, skoči živali za vrat; ujeti, ustreliti tigra; krvoločen tiger; boril se je kot tiger junaško ♦ zool. bengalski tiger; sibirski tiger z zelo gosto rumenkasto rjavo dlako, ki živi v Sibiriji, Panthera tigris longipilis 2. ekspr. drzen, napadalen človek: ta tiger zmeraj hoče uveljaviti svojo voljo / šahovski tiger drzen, napadalen šahovski igralec 3. redko tigrasta žival, zlasti mačka: ima črne mačke in tigre 4. med drugo svetovno vojno nemški tank s tedaj najmočnejšim topom: nemška vojska je s tigri prišla pred Leningrad / napadati s tanki tiger ♪
  10.      tígrica  -e ž (ȋ) 1. samica tigra: ujeti tigrico; razdražena tigrica; tigrica z mladiči; borila se je kot tigrica junaško 2. ekspr. drzna, napadalna ženska: mlade tigrice so se moški skoraj bali ♪
  11.      tígrovski 1 -a -o prid. (í) tak kot pri tigru: bližati se s tigrovskimi koraki; človek s tigrovskimi zenicami / redko tigrovska koža tigrova ♪
  12.      tígrski  -a -o prid. (í) tak kot pri tigru: tigrski skok; tigrska krvoločnost / redko tigrska koža tigrova / ekspr. tigrski človek drzen, napadalen ♪
  13.      tíh  -a -o prid., tíšji (ȋ í) 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna // ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena ● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja ∙ ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo ♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem ♪
  14.      tiholázka  -e ž (ȃ) knjiž., redko neodkrita, potuhnjena ženska: kako naj zaupamo taki tiholazki ♪
  15.      tihotápen  -pna -o prid. (ȃ) knjiž. skriven, neopazen: tihotapen zasledovalec tihotápno prisl.: za njim se je tihotapno plazil maček ♪
  16.      tihotápka  -e ž (ȃ) ženska oblika od tihotapec: kaznovati, odkriti tihotapko; tihotapka cigaret ♪
  17.      tihotápski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na tihotapce ali tihotapljenje: mednarodna tihotapska mreža; tihotapske poti / tihotapska ladja; tihotapska trgovina / tihotapsko blago 2. ekspr. skriven, neopazen: tihotapska kretnja tihotápsko prisl.: tihotapsko se mu je priplazil za hrbet; tihotapsko smukniti iz sobe; tihotapsko spravljati mamila čez mejo ♪
  18.      tihožíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tihožitje: tihožitna kompozicija ● knjiž. tihožitno razpoloženje v pesmi razpoloženje, ki odraža mir, ubranost v naravi ♪
  19.      tíkati  tíčem nedov. (ȋ) star. 1. pripadati: prinesem vam, kar vam tiče; polovica premoženja je tikala bratu 2. spadati: to ne tiče sem; prinesli so kosilo z vsem, kar tiče zraven ♪
  20.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  21.      típati  -am in -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo // dotikati se česa s prsti, z roko a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo / v temi sta tipala pot 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro ● ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih tipáje: tipaje in obotavljaje se je začel spraševati; hodila je počasi, tipaje s palico tipajóč -a -e: kmet ogleduje klase, tipajoč jih s prsti; prvi tipajoči poskusi ♪
  22.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  23.      típkarica  -e ž (ȋ) ženska, ki poklicno piše na pisalni stroj: tipkarica tipka poročilo; zaposlena je kot tipkarica ♪
  24.      tiráda  -e ž (ȃ) knjiž. dolg, vznesen in vsebinsko prazen govor ali del besedila: neprijetno je poslušati take tirade; besedilo je polno poučnih tirad ♦ gled. dolg, vznesen govor igralca v tragediji ali drami ♪
  25.      tiraníja  -e ž (ȋ) 1. zgod., pri starih Grkih politična ureditev, v kateri vlada mestni knez brez zakonskih omejitev: uvesti tiranijo 2. ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: osvoboditi se tiranije / fašistična tiranija; oblike politične tiranije // odnos, za katerega je značilno oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: v družini je vladala tiranija; uprl se je ženini tiraniji / duhovna tiranija ♪

   9.231 9.256 9.281 9.306 9.331 9.356 9.381 9.406 9.431 9.456  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA