Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (8.731-8.755)


  1.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  2.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  3.      spokórnica  -e ž (ọ̑) ženska oblika od spokornik ♪
  4.      spokórnik  -a m (ọ̑) rel. kdor skuša postati boljši z delanjem pokore: mučenci in spokorniki; živeti kot spokornik; pren., ekspr. kakšen spokornik je postal, prej pa tak lahkoživec in ženskar ♪
  5.      spòl  spôla m (ȍ ó) 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu // oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol ● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud ♪
  6.      spôlen  -lna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na spol: spolni razvoj; spolne razlike; spolna zrelost / spolni nagon; spolni organi rastlin, živali; moški spolni ud; spolna nezmožnost / spolni odnosi; spolna ljubezen; spolna morala, vzgoja ♦ biol. spolni hormoni hormoni, ki usmerjajo razvoj in delovanje spolnih žlez; spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; moška, ženska spolna celica; spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolno razmnoževanje razmnoževanje z oploditvijo; med. spolne bolezni nalezljive bolezni, ki se večinoma prenašajo s spolnimi odnosi spôlno prisl.: spolno dozoreti; spolno hladen; spolno nerazvite samice pri čebelah; spolno nezmožen moški; biti spolno normalen ♦ biol. spolno se razmnoževati ♪
  7.      spôlnost  -i ž (ȏ) 1. značilnosti, ravnanje, izhajajoče iz spolnega nagona: spolnost pri razvitih živalih; razvoj spolnosti / ljubezen in spolnost spolni nagon 2. spolna dejavnost, spolno življenje: spolnost je pogojena z nagonom; zunajzakonska spolnost; problemi spolnosti pri mladini / v filmih, leposlovju je veliko spolnosti ♪
  8.      spolovílo  -a s (í) človeški, živalski organ za razmnoževanje: bolezni spolovil / moška, ženska spolovila; notranje, zunanje spolovilo ♪
  9.      spomínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na spomin: a) spominske sposobnosti / spominsko obnavljanje / spominske igre b) članek, napisan na podlagi spominskega gradiva / spominska literatura c) spominska radijska oddaja / spominska knjiga knjiga za vpisovanje želja, namenjena lastniku v spomin; knjiga za vpisovanje podpisov, vtisov ob določenem dogodku, namenjena lastniku v spomin; odkriti, vzidati spominsko ploščo; spominska razstava; spominska soba soba z razstavljenimi predmeti, dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek; knjiž. spominska znamka priložnostna znamka; spominsko drevo drevo, vsajeno v spomin na kaj ♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; etn. spominska pesem pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu; filat. spominski pisemski ovitek ovitek, izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom ♪
  10.      spomladánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: hladna spomladanska noč / spomladanska pozeba; začelo se je spomladansko deževje / spomladanski plašč; spomladanska solata // nav. ekspr. značilen za pomlad: čeprav je šele februar, je že pravo spomladansko vreme / obšlo ga je spomladansko razpoloženje veselo, razigrano ◊ agr. spomladanski dosevek; bot. spomladanska torilnica gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna; šport. spomladanski kros ♪
  11.      spopàd  -áda m (ȁ á) glagolnik od spopasti se: a) preprečiti spopad med fanti; spopad v gostilni / spopad za naslov prvaka; spopad v ringu b) udeležiti se spopada; na meji je prišlo do spopada; biti pripravljen na spopad; pasti v spopadu; hud, ekspr. krvav spopad; spopad med partizani in četniki; spopad s sovražnikovimi enotami / spopad z letali, s tanki / svetovni spopad svetovna vojna; vojaški spopad ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade c) spopad v časopisu / besedni, idejni spopad č) človekov spopad z okoljem; vsakodnevni spopad z življenjem ♪
  12.      sporádičen  -čna -o prid. (á) ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih: sporadični primeri griže / akcije za izboljšanje onesnaženega zraka so žal samo sporadične; sporadične pošiljke hrane sporádično prisl.: bolezen se lahko pojavi sporadično ♪
  13.      sporazúmnost  -i ž (ú) knjiž. z dogovorom doseženo stanje medsebojnega razumevanja, sodelovanja: živeti s kom v sporazumnosti / po dolgem pregovarjanju je prišlo med njima do sporazumnosti / njegove besede je sprejel z vso sporazumnostjo z vsem razumevanjem ♪
  14.      sporêči se  -rêčem se dov., sporêci se sporecíte se; sporékel se sporêkla se (é) z besedami, navadno ostrimi, izraziti medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: fantje se večkrat sporečejo in stepejo; sporekla sta se zaradi otrok; sporeči se za nepomembne reči, ekspr. za prazen nič; sporeči se z možem; hudo, malo, zelo, ekspr. do smrti se sporeči ♪
  15.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  16.      sposóbnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit ◊ fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ♪
  17.      spoštljív  -a -o prid., spoštljívejši (ȋ í) ki ima, kaže spoštovanje: ta človek je zelo spoštljiv; spoštljiv do staršev, učitelja / spoštljiv glas, pogled; njegove besede so bile spoštljive / spoštljiv naslov ● ekspr. stati v spoštljivi razdalji v razdalji, ki jo zahteva spoštovanje, previdnost; ekspr. v banki ima naloženo spoštljivo vsoto denarja (zelo) veliko; evfem. zdaj je že v spoštljivih letih star, starejši spoštljívo prisl.: spoštljivo govoriti ♪
  18.      spotakníti  in spotákniti -em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila ● ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne ♪
  19.      spovédanka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od spovedanec ♪
  20.      spovráčati  -am nedov. (ā ȃ) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad ♪
  21.      spovrníti se  in spovŕniti se -em se dov. (ȋ ŕ) star. povrniti se: bolezen se je spovrnila / živo se mu je spovrnilo občutje iz mladosti ♪
  22.      spozabíti se  in spozábiti se -im se tudi izpozabíti se in izpozábiti se -im se dov. (ȋ á) ne narediti v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: skoraj bi se spozabil in ga udaril; v jezi se večkrat spozabi in zakolne / spozabiti se nad kom; spozabiti se v besedah; ekspr. spozabil se je z drugo imel ljubezenske, spolne odnose ♪
  23.      spozábljati se  -am se tudi izpozábljati se -am se nedov. (á) ne ravnati v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: kadar je pijan, se spozablja; pred materjo se ne spozablja in ne preklinja / spozabljati se nad kom; spozabljati se v besedah; ekspr. spozablja se z vsakim moškim ima ljubezenske, spolne odnose ● zastar. vedno se spozablja, kdaj ima god pozablja ♪
  24.      spoznáven  -vna -o prid. (á ā) nanašajoč se na spoznavanje, spoznanje: spoznavni nagibi; razčleniti spoznavni proces / človekove spoznavne sposobnosti / spoznavna, etična in estetska vloga umetnosti / spoznavni znaki; spoznavno geslo / spoznavni večer družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj spoznajo ♦ filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja // ki se da spoznati: razlike so komaj spoznavne spoznávno prisl.: spoznavno doživljati svoja čustva ♪
  25.      správen  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na spravo: spravni ton govorjenja / prirediti spravni večer / spravni dar, poljub / spravna daritev v različnih religijah daritev v spravo z bogom, bogovi ◊ jur. spravni poskus poskus sprave po že vloženem predlogu za sporazumno razvezo ali pri razvezni pravdi ♪

   8.606 8.631 8.656 8.681 8.706 8.731 8.756 8.781 8.806 8.831  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA