Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (7.981-8.005)


  1.      résast  -a -o prid. (ẹ́) 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj ◊ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko résasto prisl.: resasto porasel obraz ∙ nar. resasto gledati jezno, namrščeno ♪
  2.      résen  -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen // ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna // ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek // ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino ♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor // zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost // hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira ● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla ♪
  3.      resníca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne // ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli ● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona ◊ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk ♪
  4.      resnicoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do resnice: resnicoljubje je zmagalo; vzbuditi v kom resnicoljubje / znano je njegovo resnicoljubje resnicoljubnost ♪
  5.      resníčen  -čna -o prid., resníčnejši (ȋ) 1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku; pravljični in resnični svet; resnična in namišljena bolezen; resnična nevarnost; to so resnična dejstva; spoznati resnično stanje 2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev; ni verjel, da je novica resnična; resnično poročilo; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem; resnična pomoč; resnična moralna vrednota 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost 5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja; to ni resnična ljubezen; v resničnem življenju je to drugače // izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel ● ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu resníčno 1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti 2. izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično ♪
  6.      resolúten  -tna -o prid. (ȗ) knjiž. odločen, samozavesten: biti resoluten; resolutna ženska resolútno prisl.: resolutno odgovoriti ♪
  7.      resonánca  -e ž (ȃ) 1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco; posledice, učinek resonance / priti v resonanco; biti v resonanci 2. muz. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini 3. knjiž. odmev, odziv: njegova poezija nima resonance v današnjem času ♪
  8.      restituírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. vrniti, povrniti: restituirati premoženje, odneseno med vojno / restituirati spomeniku njegovo prejšnjo podobo / v svojem delu je restituiral prvotno idejo humanizma obnovil, obudil ♪
  9.      réšenka  -e ž (ẹ́) ženska oblika od rešenec: rešenko so odpeljali v bolnišnico ♪
  10.      reševálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od reševalec: prvi reševalci in reševalke so se zbrali takoj po potresu / reševalka križanke ♪
  11.      reševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše 2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike 3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom 4. delati, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili 5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek // delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore 6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje ◊ šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji rešujóč -a -e: pobegnili so, rešujoč si golo življenje ♪
  12.      rešíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od rešitelj: zahvalil se je svoji rešiteljici / ekspr. smrt rešiteljica ♪
  13.      rešíti  in réšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja; živino so rešili iz gorečega hleva; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil // narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila 5. narediti, da kaj ogroženega a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti 6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek // narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo; ugodno rešiti prošnjo ● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati ◊ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila réšen -a -o: rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka ∙ knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval ♪
  14.      réva  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: reva je v življenju veliko pretrpela; pomislil je na mater, kako mora reva delati / pogovarjale so se, kakšne reve so gospodinje 2. ekspr. slaboten, bolehen, šibek človek: ta reva vreče še premakniti ne more; bila je taka reva, da se niti obleči ni mogla sama 3. slabš. neodločen, bojazljiv človek: na odru je junak, v življenju pa reva; dokazati moraš, da nisi reva; prava reva je, nič si ne upa / kot psovka ali se bojiš, reva 4. knjiž. revež: borili so se, da delavec ne bi bil več izkoriščana reva / brez upanja je človek velika reva 5. star. trpljenje, težava, skrb: s pitjem je skušal pozabiti svoje reve; pripovedoval mu je o svoji revi in težavi // revščina, beda: reva jih je prisilila, da so se odselili; v mestu je vladala velika reva; ni poznal reve in pomanjkanja ♪
  15.      revalvácija  -e ž (á) fin. zvišanje v zlatu ali tuji valuti izražene vrednosti domače valute: revalvacija nekaterih valut; revalvacija in devalvacija / izvesti revalvacijo ♪
  16.      révica  -e ž (ẹ̑) ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: revica je po dolgi bolezni umrla; od vsega hudega se je revici zmešalo ♪
  17.      revíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na revijo: revijska objava / revijski režiser; revijska plesalka / revijski slog uprizoritve / revijski film ♦ obl. revijska brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni ♪
  18.      revizíja  tudi revízija -e ž (ȋ; í) 1. pregled poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni: opraviti revizijo; zahtevati revizijo; revizija knjigovodstva; revizija finančnega poslovanja; revizija računov 2. pregled kakega dokumenta, besedila, da se ugotovi pravilnost, ustreznost: zaradi kritičnih pripomb bo potrebna ponovna revizija; revizija načrta // sprememba kakega dokumenta, besedila glede na določene zahteve, potrebe: revizija mednarodne pogodbe; začeti postopek za revizijo ustave / revizija ustaljenih sodb, mnenj sprememba ◊ jur. pismeno izraženo nesoglasje s pravnomočno sodbo, sklepom sodišča druge stopnje o civilnih zadevah ♪
  19.      revmatízem  -zma m (ȋ) bolezen zlasti gibalnega sistema zaradi vnetja, degeneracije, presnovnih motenj: imeti revmatizem; zdraviti revmatizem; kronične oblike revmatizma / mišični revmatizem; sklepni revmatizem ♦ med. akutni revmatizem ♪
  20.      revolucionárka  -e ž (á) ženska oblika od revolucionar: postala je revolucionarka ♪
  21.      revolveráš  -a m (á) zlasti v ameriškem okolju z revolverjem oborožen nasilen človek: revolveraši so se spopadli s policijo; tolpa revolverašev // junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu, ki zlasti dobro strelja z revolverjem: v filmih je nastopal kot revolveraš ♪
  22.      révsk  -a tudi rèvsk rêvska m (ẹ̑; ȅ ē) posamezen glas pri revskanju: slišati revsk // revskanje: pasji revsk je utihnil ♪
  23.      révskniti  -em tudi rêvskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je revsknil; pren. top je nekajkrat revsknil 2. slabš. zadirčno reči: izgini, je revsknil / ženska je nekaj jezno revsknila proti nam ♪
  24.      révščina  -e ž (ẹ́) 1. stanje, za katero je značilno veliko pomanjkanje materialnih dobrin: v deželi je bila revščina; upad trgovine je povečal revščino; skrivali so svojo revščino / živeti v revščini 2. ekspr., s prilastkom stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek: duhovna, izrazna, miselna revščina; duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; za takratne razmere je bila značilna kulturna revščina 3. ekspr. majhno premoženje: pobral je svojo revščino in odpotoval; prodala je njegovo revščino 4. ekspr. revni ljudje: v barake se je naselila mestna revščina ● ekspr. ta članek je velika revščina slab, nekvaliteten ♪
  25.      rezervát  -a m (ȃ) 1. področje, ki je zavarovano zlasti zaradi prvotne narave ali pomembnih primerkov žive ali nežive narave: to področje je rezervat; ustanoviti rezervat; razglasiti za rezervat; meje rezervata / botanični rezervat področje, ki je zavarovano zaradi redkih ali ogroženih pomembnih rastlinskih vrst; gozdni rezervat; naravni rezervat ♦ lov. lovski rezervat del lovišča, v katerem se ne lovi, namenjen za nemoteno razmnoževanje divjadi 2. v nekaterih državah področje, določeno za prebivanje pripadnikov določene etnične skupine: živeti v rezervatu; rezervati za Indijance v Ameriki 3. s prilastkom področje, rezervirano za kaj: gradbeni rezervat; rezervat za bodočo avtomobilsko cesto ♪

   7.856 7.881 7.906 7.931 7.956 7.981 8.006 8.031 8.056 8.081  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA