Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (5.881-5.905)


  1.      orjákinja  -e ž (á) ženska oblika od orjak: zrasla je v pravo orjakinjo ◊ astr. zvezda, po velikosti in masi večja od Sonca ♪
  2.      orkán  -a m (ȃ) 1. izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: prebivalce so obvestili, da se približuje orkan; orkan je zajel ladjo; vojna pustoši kot orkan 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi v visoki stopnji: zajel jo je ljubezenski orkan; orkan revolucije je naraščal ♪
  3.      orlíca  -e ž (í) 1. samica orla: orel in orlica sta znašala gnezdo 2. knjiž., ekspr. odločna, pogumna ženska: občudoval je svojo orlico 3. nekdaj članica organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: sprevod orlic 4. bot. nižinska ali gorska travniška rastlina z navadno modro vijoličastimi cveti, katerih cvetni listi so podaljšani v ostrogo, Aquilegia: na vrtu so gojili tudi orlice / navadna, velecvetna orlica ♪
  4.      ornamentálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na ornament ali ornamentiko: ornamentalno risanje / ornamentalni elementi na pečah / ornamentalni slog / ornamentalni parket parket iz različnih vrst lesa v obliki ornamenta 2. knjiž. okrasen: ornamentalni vrtovi / ornamentalne pentlje na podbojih / ornamentalni motivi ornamentálno prisl.: obleka na kipu ima ornamentalno položene gube ♪
  5.      ornát  -a m (ȃ) 1. rel. slavnostno liturgično oblačilo: bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat; pren., ekspr. škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu 2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo: nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat ♪
  6.      oro...  ali óro... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na navpično izoblikovanost zemeljskega površja: orogen, orogeneza, orografija, orografski ♪
  7.      oróčati  -am nedov. (ọ́) fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: podjetja oročajo sredstva ♪
  8.      oročíti  -ím tudi oróčiti -im dov. (ȋ í; ọ̄ ọ̑) fin. s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta oročèn -êna -o tudi oróčen -a -o: oročene vloge ♪
  9.      orópati  -am dov. (ọ̑) 1. z ropanjem narediti, da kdo česa nima več: neznanec ga je oropal denarja; popotnike so v gozdu oropali // izropati: oropati blagajno, trgovino / ekspr. ves vrt so mu oropali 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: smrt mu je oropala očeta / življenje ga je oropalo materine ljubezni; oropali so ga svobode / bolezen ga je oropala vida / mladino so oropali za iluzije prikrajšali orópan -a -o: oropan grad; oropani in ubiti ljudje; soba je oropana vseh okraskov ♪
  10.      orožárna  -e ž (ȃ) skladišče orožja in vojaške opreme: orožarna je dobro založena; sovražniki so odkrili orožarno; pren., ekspr. to delo je prava orožarna govornih klišejev // tovarna orožja: v orožarnah so povečali proizvodnjo / orožarna za pehotno orožje ♪
  11.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  12.      orto...  ali órto... prvi del zloženk (ọ̑) 1. nanašajoč se na pravilnost tega, kar je pomen osnovne besede: ortoepija, ortografija, ortografski 2. kem. nanašajoč se na nadomestitev prvega in drugega vodikovega atoma v benzenovem obroču: ortodiklorbenzen ♪
  13.      ortokromátski  -a -o prid. (ȃ) fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film; ortokromatska plošča ♪
  14.      ortopedíja  -e ž (ȋ) 1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti 2. pog. ortopedski oddelek v bolnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji ♪
  15.      orúžiti  -im dov., tudi oružíte; tudi oružíla (ú) nar. oluščiti: oružiti grah / oružiti koruzo orobkati orúžen -a -o: oružen koruzni storž ♪
  16.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  17.      ôsa  -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu ♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae ♪
  18.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo ♪
  19.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
  20.      osámljati  -am nedov. (á) onemogočati komu stike, povezavo z drugimi: takratne razmere so osamljale ljudi / bogastvo osamlja osámljati se knjiž. izgubljati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se osamlja; družabno se osamljati ♪
  21.      osámljenka  -e ž (ȃ) ženska oblika od osamljenec: zapuščena osamljenka ♪
  22.      osamosvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. vzbuditi samozavest: pridobitev pravic človeka osamosvesti osamosvéščen -a -o: osamosveščena ženska ♪
  23.      osamosvója  -e ž (ọ̑) zastar. osamosvojitev: gospodarska osamosvoja; boj za osamosvojo / ženska osamosvoja emancipacija ♪
  24.      osàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. zbadljiv, zadirčen: osata ženska; kako si osata / osate besede / ves osat je odrinil pismo slabe volje, nerazpoložen osáto prisl.: osato pogledati; šel bom, kadar bom sam hotel, je rekel osato ♪
  25.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪

   5.756 5.781 5.806 5.831 5.856 5.881 5.906 5.931 5.956 5.981  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA