Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (5.606-5.630)


  1.      odhóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odhod: odhodno razpoloženje ♦ žel. odhodni signal; odhodna postaja postaja, s katere vlak odpelje ♪
  2.      odhódnica  -e ž (ọ̑) 1. prireditev, pogostitev ob odhodu, slovesu: prirediti odhodnico; iti, povabiti na odhodnico // pesem, ki se poje ob odhodu, slovesu: sestaviti, zapeti odhodnico 2. redko popotnica: žena mu je pripravila odhodnico ● redko pripraviti večerjo za odhodnico za odhod, slovo ♪
  3.      odigránje  -a s (ȃ) glagolnik od odigrati: po odigranju državne himne so gostje pregledali častno četo / odigranje prekinjenih partij na šahovskem prvenstvu / odigranje odloženih tekem ♪
  4.      odigráti  -ám dov. (á ȃ) končati igranje, igro: prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala // poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem a) dramski tekst: odigrati več prizorov iz drame; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever igral / publ. v narodnoosvobodilnem gibanju je odigral pomembno vlogo je bil pomemben b) glasbeno delo: odigral je nekaj valčkov; sonato je odigrala z odlično tehniko // z igranjem uresničiti: odigrali so še nekaj partij taroka; naša reprezentanca je odigrala pet tekem ● ekspr. fant je odigral ne more več upati na uspeh; ekspr. ta predmet je v šoli odigral se ne bo več poučeval; ekspr. imenitno je odigrala kratkovidnost se je naredila, kot da je kratkovidna odigráti se knjiž. zgoditi se, pripetiti se: dogodek se je odigral malo prej; na teh tleh se je odigrala krvava drama / prizor se je odigral na cesti nepričakovano in bliskovito; publ. tu se je odigrala odločilna bitka bojevala, bila odigrán -a -o: odigrana partija, predstava; vse napovedane tekme so bile odigrane ♪
  5.      odíti  -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl // izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom 3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel ● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil odšèl -šlà -ò knjiž.: odšli gostje ♪
  6.      odjékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov // dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej ● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala ♪
  7.      odjemálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od odjemalec: pridobila si je nove odjemalke; dolgoletna, zvesta odjemalka / države odjemalke nafte ♪
  8.      odjenljív  -a -o prid. (ȋ í) raba peša popustljiv: pameten in odjenljiv človek je ● nar. primorsko odjenljiv sneg udirajoč se, južen ♪
  9.      odjúžiti se  -im se dov. (ú ȗ) postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je odjužilo; brezoseb. zadnje dni se je precej odjužilo odjúžen -a -o: odjužen sneg razmehčan, topeč se ♪
  10.      odklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
  11.      odkríti  -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek odkríti se 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje odkrít -a -o 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim ♪
  12.      odkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani odkrívati se 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil ♪
  13.      odlésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) z lezenjem se oddaljiti: kača je odlezla; mravlja je odlezla k jajčecem / vojaki so previdno odlezli / ekspr. vlak je počasi odlezel odpeljal // ekspr. počasi, navadno tudi s težavo oditi: bolnik je odlezel iz sobe / kadar more, odleze v mesto odide, gre ● nar. po njivah je sneg že odlezel skopnel ♪
  14.      odletéti  -ím dov., odlêtel (ẹ́ í) 1. leteč se oddaljiti: ptice so odletele z drevesa / letalo je odletelo / publ. delegacija je včeraj odletela se je odpeljala z letalom; drobec kamna mu je odletel v oko padel; žoga je odletela mimo gola zletela / odleteti stran; pren. misli so mu odletele v domači kraj 2. nav. ekspr. zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu: sunil je stol, da je odletel / pahniti koga, da odleti v zid; udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh // zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb; avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo / veja je ob prvem udarcu odletela 3. odbiti se, odskočiti: krogla je odletela od zidu; sekira je odletela od grče 4. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če ne bo delal, bo odletel; odleteti iz službe, organizacije / odleteti s predsedniškega mesta ● ekspr. zaradi tega mu lahko odleti glava je lahko ubit, usmrčen; ekspr. že drugič mu je nagrada odletela je ni dobil; ekspr. od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar je sluga dobil precej denarja; ekspr. odleteti k sosedu odhiteti, steči; žarg., šol. odleteti pri izpitu ne opraviti ga; pog. pri tej ženski si odletel ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več odletèl in odletél -éla -o: iskati odleteli del; odletela ptica ♪
  15.      odlíčnica  -e ž (ȋ) ženska oblika od odličnik: dvorne dame in druge odličnice ♪
  16.      odlikovánka  -e ž (á) ženska oblika od odlikovanec: odlikovanci in odlikovanke ♪
  17.      odlikováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela 2. nedov., star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali 3. nedov., knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase odlikováti se nedov. 1. knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: odlikovati se med pevci / odlikovati se po lepoti, znanju // dov. pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost: odlikovati se pri tekmovanju, v boju / pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki 2. zastar. razlikovati se: v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove / vzorec se ostro odlikuje od podlage odraža odlikován -a -o: biti odlikovan za zasluge; biti odlikovan z medaljo za hrabrost ♪
  18.      odljúden  -dna -o prid. (ú ū) 1. ki ni rad med ljudmi: odljuden človek; sosed je precej odljuden // ekspr. neprijazen, nepriljuden: domov je prihajal utrujen in odljuden; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje 2. neprijeten, pust: odljuden gozd, kraj / odljuden zimski čas / hiša brez otrok se ji je zdela odljudna prazna, zapuščena odljúdno prisl.: odljudno gledati, živeti ♪
  19.      odlomástiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. silovito, hrupno oditi: jezen je odlomastil iz hiše / spet je nekam odlomastila odšla ♪
  20.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪
  21.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  22.      odmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil ◊ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen odmérjen -a -o 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni ♪
  23.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  24.      odnošáj  -a m (ȃ) raba peša, s prilastkom odnos: imeti s kom ljubezenske odnošaje; njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali; prijateljski odnošaji med državami; pesnikov odnošaj do sveta / s sosedi živi v dobrih odnošajih ♪
  25.      odnožíti  -ím dov., odnóžil (ȋ í) šport. dati, dvigniti nogo vstran: odnožiti in prinožiti odnožèn -êna -o: odnožena noga ♪

   5.481 5.506 5.531 5.556 5.581 5.606 5.631 5.656 5.681 5.706  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA