Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (5.081-5.105)


  1.      nedostátek  -tka m (ȃ) zastar. pomanjkljivost: odpraviti nedostatke; delo je polno nedostatkov // pomanjkanje, manjkanje: bolezen zaradi nedostatka vitaminov ♪
  2.      nèdostójen  -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki mu manjka dostojnosti, vljudnosti: predrzen in nedostojen človek / nedostojni izrazi ♪
  3.      nèdostójnost  -i ž (ȅ-ọ́) nedostojno vedenje, ravnanje: s svojo nedostojnostjo je ustvarjal mučno razpoloženje / nedostojnost govorjenja ♪
  4.      nèdovzéten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) navadno v zvezi z za ki ni dovzeten: nedovzeten za glasbo, lepoto / za nasvete je nedovzeten / za bolezen je na srečo nedovzeten ♪
  5.      nédra  -der s mn. (ẹ̑) knjiž. (ženske) prsi: otroka je stiskala k nedrom; njena snežno bela nedra; ženska z razgaljenimi nedri; pren. gora je v svojih nedrih pokopala dva planinca // prostor pod obleko na prsih: iz neder je potegnila denar; pismo je skrila v nedra ♪
  6.      nédrje  -a s (ẹ̑) knjiž. (ženske) prsi: nedrje se ji je hitro dvigalo; belina njenega nedrja; pren. rudna bogastva v nedrjih zemlje // prostor pod obleko na prsih: vzeti denar iz nedrja; vtakniti pismo v nedrje ♪
  7.      nèenako...  prvi del zloženk (ȅ) nanašajoč se na neenak: neenakobarven, neenakomeren, neenakopraven, neenakopravnost ♪
  8.      nèenakoprávnost  -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost neenakopravnega: narodna neenakopravnost; neenakopravnost jezikov; neenakopravnost med državami; ženska neenakopravnost z moškimi ♪
  9.      nefróza  -e ž (ọ̑) med. bolezen, ki povzroči degeneracijo ledvične sredice ♪
  10.      negácija  -e ž (á) 1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega 2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / narodnoosvobodilni boj pomeni negacijo naše nesamostojnosti / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične 3. publ., s prilastkom nasprotje: možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo ◊ filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji; lingv. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi ♪
  11.      nègalánten  -tna -o prid. (ȅ-ȃ) ki mu manjka galantnosti, ljubeznivosti: neprijazen, negalanten človek je / ima čudne, negalantne navade ♪
  12.      negírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. izjavljati, dokazovati a) da česa v resnici ni; zanikovati, ne priznavati: tega dejstva ne moremo negirati; ekspr. on odločno negira možnost kompromisa / negirati obstoj bogov b) da kaj ni v skladu z resničnostjo: negirati govorice o novih podražitvah; obtoženec je odločno negiral vse točke obtožnice / s tem dejanjem bi negirali doseženi sporazum / to odkritje negira prejšnjo teorijo 2. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa; odklanjati, ne ceniti: nekateri kritiki negirajo sodobno umetnost / abstraktno slikarstvo negira objektivno predmetnost negírati se nasprotovati si, izključevati se: ti dve dejstvi se negirata ♪
  13.      nèglasóven  -vna -o prid. (ȅ-ọ̄) lingv. ki ni izražen z glasom: neglasovna končnica ♪
  14.      negližé  -ja m (ẹ̑) knjiž. zelo lahko žensko (jutranje) oblačilo s čipkami, naborki: obleči negliže; prozoren negliže ∙ knjiž., ekspr. pokazati se v negližeju v pravi luči ♪
  15.      négo  in nego vez. (ẹ̑) 1. star. kakor a) med členi v stavku, navadno s primernikom: noče biti slabši nego drugi; bolj mrtev nego živ b) v primerjalnih odvisnih stavkih: ni povedal manj, nego smo pričakovali c) z nikalnico, v zvezi z drug, drugače: nihče drug nego ti / ne bo šlo drugače, nego da se vdaš 2. zastar., v primerjalnih odvisnih stavkih razen: ni ga mogoče videti nego ponoči 3. zastar., v protivnem priredju ampak: zida hišo, toda ne v mestu, nego zunaj ♪
  16.      negódnica  -e ž (ọ̑) 1. ekspr. nedorasla ženska: ne poslušaj ga, negodnica / kot psovka molči, negodnica 2. slabš. ničvredna, malovredna ženska: druži se z negodnicami ♪
  17.      negoválka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) ženska, ki navadno poklicno neguje otroke, bolnike: strokovno šolane negovalke; dela kot negovalka / bolniška, otroška negovalka ♪
  18.      nèhôten  -tna -o prid. (ȅ-ó ȅ-ō) 1. nasproten, drugačen od hotnega: nehotni gibi; nehotna dejanja ♦ anat. nehotne mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje 2. knjiž. ki ni hotèn, ni nameren; nèhotèn: mirno je sprejel kazen za svojo nehotno krivdo; nehotna žalitev / na licu mu je zaigral nehoten nasmeh nasmeh proti volji ♪
  19.      nèhvaléžnež  -a m (ȅ-ẹ̑) ekspr. nehvaležen človek: lepo so skrbeli zanj, zdaj jim pa tako vrača ta nehvaležnež ♪
  20.      nèhvaléžnica  -e ž (ȅ-ẹ̑) ekspr. nehvaležna ženska: ta nehvaležnica se ni niti poslovila; grda nehvaležnica ♪
  21.      nèinteligénten  -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki mu manjka inteligentnosti, inteligence: njegova mati je bila preprosta, vendar ne neinteligentna ženska / neinteligentna žival / zastavil mu je precej neinteligentno vprašanje ♪
  22.      nèizbegljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž., redko neizogiben, neizbežen: neizbegljiva nesreča ♪
  23.      nèizgovorjèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 1. ki ni izgovorjen: neizgovorjene misli; vprašanje je ostalo neizgovorjeno / neizgovorjene besede / knjiž. neizgovorjena bolečina neizpovedana, neizražena ∙ knjiž. vznemirjal se je zaradi svojega neizgovorjenega govora nedokončanega 2. knjiž., redko prikrit, skrit: neizgovorjeni nameni; še vedno goji neizgovorjeno upanje; sam.: med njima je ostalo še marsikaj neizgovorjenega ♪
  24.      nèizgovorljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da izgovoriti: neizgovorljiva soglasniška skupina / ekspr. ženska z neizgovorljivim imenom težko izgovorljivim ♪
  25.      nèizjókan  -a -o prid. (ȅ-ọ́) knjiž. ki ni izražen z jokanjem: neizjokana bolečina / neizjokane solze ♪

   4.956 4.981 5.006 5.031 5.056 5.081 5.106 5.131 5.156 5.181  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA