Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zen (10.431-10.455)


  1.      zamámen  -mna -o prid. (á ā) knjiž. 1. ki vzbuja poželenje: zamamna belina telesa 2. ki povzroča omamo; omamen: zamamne besede / zamamen vonj močen, prijeten zamámno prisl.: zamamno lepa ženska ♪
  2.      zamamíti  in zamámiti -im, in zamámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) knjiž. 1. vzbuditi pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamilo ga je bogastvo; zamamil jih je še topel kruh 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamiti: ta ženska ga je čisto zamamila; zamamil jih je s svojim nastopom / njene besede so mu zamamile glavo // prevzeti, navdušiti: govor jih je zamamil s svojo odkritosrčnostjo ● knjiž. otrok se je skušal zamamiti z igranjem zamotiti zamámljen -a -o: zamamljen pogled; biti zamamljen od lepote ♪
  3.      zamámljenost  -i ž (ȃ) knjiž. omamljenost: plesati v čarobni zamamljenosti / ljubezenska zamamljenost ♪
  4.      zamamljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki vzbuja poželenje: zamamljiva ženska 2. omamen: zamamljive besede / zamamljiv vonj močen, prijeten ♪
  5.      zaméjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejne pokrajine / zamejni prebivalci / zamejni Slovenci zamejski Slovenci ● zastar. ukvarjati se z zamejno trgovino zunanjo trgovino; knjiž. brati razen domačih tudi zamejne časopise tuje, inozemske ♪
  6.      zaméjka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od zamejec: tekmovanje športnic zamejk ♪
  7.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  8.      zamenljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zamenljivega: zamenljivost blaga / zamenljivost sestavnih delov stroja / zamenljivost glasov v besedi ◊ mat. zamenljivost faktorjev pri množenju ♪
  9.      zamérčen  -čna -o prid. (ẹ̄) star. zamerljiv: sitna in zamerčna ženska ♪
  10.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  11.      zamérkati  -am dov. (ẹ́) nižje pog. opaziti: žena je spremembo takoj zamerkala zamérkati si zapomniti si: vsako stvar si dobro zamerka ♪
  12.      zamísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče ∙ knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se zamíšljen -a -o 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti ♪
  13.      zamlakúžiti se  -im se dov. (ū ȗ) redko postati mlakužast: zaradi deževja se je polje zamlakužilo ● star. zemljišče se je zamlakužilo zamočvirilo; ekspr. vse se je zamlakužilo je moralno propadlo, postalo pokvarjeno zamlakúžen -a -o: zamlakužena cesta ♪
  14.      zamórka  -e ž (ọ̑) nav. slabš. ženska črne rase; črnka: zamorka v rožastem krilu; portret zamorke ♪
  15.      zamórklja  -e ž (ọ̑) slabš. ženska črne rase; črnka: debela zamorklja ♪
  16.      zamrazíti  -ím tudi zamráziti -im dov., zamrázil (ȋ í; ā ȃ) nav. 3. os., knjiž. 1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je zapihal veter, ga je zamrazilo; zamrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu; ob tej misli ga je zamrazilo 2. povzročiti občutek mraza: veter jih je zamrazil / težka slutnja ga je zamrazila zamražèn -êna -o tudi zamrážen -a -o in zamrazèn -êna -o tudi zamrázen -a -o premražen: zamraženi vrabci ♪
  17.      zamréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., zamŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati 3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč 4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu ● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati zamŕl -a -o: zamrli udi; zamrlo življenje ♪
  18.      zamréžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. opremiti z mrežo: zamrežiti okno / knjiž. zamrežiti igrišče obdati, ograditi z mrežo 2. zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga; omrežiti: ta ženska ga je zamrežila ● knjiž. ribiči so zamrežili jato rib zajeli z mrežo zamréžen -a -o: zamreženo okno ♪
  19.      zamudíti  -ím dov., zamúdil (ȋ í) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa: zamuditi pouk, službo / zamuditi pet minut, pol ure // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa: zamuditi prvo dejanje igre; zamuditi pozdravni govor // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje: zamuditi avtobus, vlak / pog. cenejše blago si že zamudila ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano ∙ ekspr. zamuditi zadnji vlak ne izkoristiti zadnje priložnosti 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno: hitela je, da ne bi zamudila; čas je, da greš, sicer boš zamudil; zamuditi h kosilu; precej, veliko zamuditi 3. nepreh. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad je letos zamudila 4. ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi s plačilom davka, prispevka / zamuditi rok ♦ šport. zamuditi start 5. ekspr. ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času: spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil / nič nisi zamudil, ko te ni bilo nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo // ne izrabiti, ne izkoristiti: zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše / zamuditi priložnost, trenutek 6. ekspr. povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas: naloga ga zamudi kaki dve uri; popravilo me je dolgo, veliko zamudilo zamudíti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos se je setev zamudila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se na poti; žena se je zamudila pri šivilji; v trgovini smo se zamudili / zdravnik se je pri bolniku precej zamudil // ostati, zadržati se kje: tam se bova zamudila kako uro; na sprejemu se je zamudil do polnoči 3. v zvezi s s, z porabiti za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se z malenkostmi; zamuditi se z oblačenjem otrok / z iskanjem podatkov se je zamudil več let; uslužbenka se je s stranko zamudila pol ure zamujèn -êna -o: nadomestiti zamujen čas; zamujeni dnevi; lepa priložnost je bila zamujena; s tem še ni bilo vse zamujeno ∙ minuta zamujena ne vrne se nobena zamujeno se ne da nadomestiti; sam.: nadomestiti, popraviti zamujeno; prav nič še ni zamujeno ♪
  20.      zamúdnica  -e ž (ȗ) ženska oblika od zamudnik: odpreti vrata zamudnici; razredničarka je opozorila zamudnico ♪
  21.      zanalàšč  tudi zanálašč prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: zanalašč bom šel z njimi, čeprav me ne marajo; to si zanalašč naredil / ekspr. ne bom odgovoril, zanalašč ne / ekspr. večkrat ga je iskal, pa ga takrat kot zanalašč ni bilo 2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: zanalašč je pustila vrata odprta, da bi lahko prisluškovala; oprostite, nisem vas zanalašč udaril / zanalašč zate pripravljeno kosilo / ekspr.: taka glasba je kakor zanalašč za to priložnost; ta ženska je zate kot zanalašč ♪
  22.      zanemáriti  -im dov. (á ȃ) 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti // s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili // s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno ♪
  23.      zanemárjati  -am nedov. (á) 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati neustrezen potek česa: zanemarjati delo, študij / začel je zanemarjati svoje dolžnosti / zanemarjati razvoj kake panoge // s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga: zanemarjati družino, otroke, ženo / že nekaj časa zanemarja prijatelje nima stikov z njimi // s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemarjati šolstvo // s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano: zanemarjati hišo, njive; zanemarjati svojo zunanjost / zanemarjati zdravje 2. publ. ne upoštevati, spregledovati: zanemarjati kaka dejstva; zanemarjati osnovna pravila higiene / te nevarnosti ne smemo zanemarjati podcenjevati zanemárjati se zaradi premajhne skrbi za sebe postajati neurejen, nenegovan: na starost se je začela zanemarjati zanemarjajóč -a -e: posedal je po gostilnah, zanemarjajoč delo zanemárjan -a -o: lotiti se dozdaj zanemarjanih problemov; to področje je bilo ves čas zanemarjano ♪
  24.      zanesenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na zanesenjake ali zanesenjaštvo: zanesenjaški človek / zanesenjaški optimizem; naše razprave so bile preveč zanesenjaške / radi so se spominjali tistih zanesenjaških časov časov velikega navdušenja, poleta, idealizma zanesenjáško prisl.: zanesenjaško potegovati se za kaj; zanesenjaško razpoložen romantik ♪
  25.      zanesênost  -i ž (é) stanje zanesenega človeka: v njenem ravnanju je bilo veliko zanesenosti / čustvena, domoljubna, glasbena, ljubezenska, mladostna, romantična zanesenost / gledati kaj s tiho zanesenostjo / govoril je s preroško zanesenostjo preroškim zanosom ♪

   10.306 10.331 10.356 10.381 10.406 10.431 10.456 10.481 10.506 10.531  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA