Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zazdeti (6)

1.      zaždéti  -ždím dov., zaždì (ẹ́ í) negibno, tiho obsedeti: zaždel je na soncu in poslušal žvrgolenje ptic // nepremično, duševno odsotno se zagledati: podprl si je glavo in zaždel predse ♪
2.      zazdéti se  -ím se dov., zazdì se (ẹ́ í) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil 2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel // z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna ● dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je ♪
3.      dozdéti se  -ím se dov., dozdì se (ẹ́ í) nav. 3. os., zastar., z dajalnikom zazdeti se: dozdelo se mu je, da je nekdo blizu njega globoko vzdihnil ♪
4.      pozdéti se  -ím se dov., pozdì se (ẹ́ í) nav. 3. os., nar. zahodno, z dajalnikom zazdeti se: pozdelo se mu je, da je nekdo potrkal na vrata ♪
5.      prizdéti se  -ím se dov., prizdì se (ẹ́ í) nav. 3. os., nar. zahodno zazdeti se: prizdelo se mu je, da je nekdo potrkal na vrata ♪
6.      zazvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih ♪