Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zavrt (51-71)
- stôžec tudi stóžec -žca m (ó; ọ́) 1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec 3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec ♪
- števílka -e ž (ȋ) 1. znak za število: napisati številko; ura s pozlačenimi, velikimi številkami; številka šest; številke in črke / zaporedna številka / število s tremi številkami // navadno s prilastkom tak znak, več takih znakov a) za označevanje zaporedja česa: označiti strani s številkami; številka naročilnice, računa; številka srečke je 23.786; navajati člen številka 7 državne pogodbe / vpisna številka b) za razločevanje istovrstnih stvari po velikosti: na zalogi imajo vse številke čevljev, oblek; majhne, velike številke; ključ, kvačka številka pet; številka preje, sukanca / nosi številko dvainštirideset oblačila te velikosti; konfekcijska številka c) za razločevanje istovrstnih stvari sploh: peljati se z avtobusom številka dve; klavirski koncert številka [št.] 5 v D-duru; soba številka 226 / hišna številka; inventarna, serijska, tovarniška številka 2. pog. število: matematika
se ukvarja s številkami / liha, soda številka; nizka, visoka številka majhna, velika vrednost števila 3. nav. mn., nav. ekspr. številčni podatki: številke kažejo na padec proizvodnje; statistične številke o razvoju prebivalstva; prikaz gospodarskega stanja v številkah / številke govorijo dovolj jasno; okrogle, orientacijske številke 4. navadno s prilastkom vsak od izvodov ene izdaje kakega tiskanega dela, publikacije, označen z zaporedno številko: prva številka je razprodana; slavnostna številka revije; torkova številka časopisa; nova številka Sodobnosti; letnik ima dvanajst številk / bere le tekoče številke 5. pog. listek, ploščica z zaporedno številko: pacienti so oddali zdravstvene knjižice in dobili številke; izgubiti številko; potegniti številko pri žrebanju; garderobna številka ● ekspr. nočemo biti le številke nepomembni, brezpomembni ljudje; žarg., šport. pravkar je startala številka tri tekmovalec s startno številko tri; ekspr. tja smo šli le za
številko da bi bilo tam več ljudi; pog. zavrtel je napačno številko klicno številko; publ. rdeče številke ki kažejo izgubo v delovni organizaciji, gospodarstvu nasploh; ekspr. stroški so dosegli zelo visoke številke so zelo veliki; ekspr. ona je evropska drsalka številka ena najboljša; ekspr. sovražnik številka ena največji; vas je imela dvajset številk dvajset hiš; ključavnica na številke ki se odpira tako, da se poišče določena kombinacija številk ◊ adm. delovodna številka zaporedna številka spisa v delovodniku; enotna matična številka občana trinajstmestno število kot identifikacijski znak za povezovanje podatkov v uradnih evidencah o občanu v republiki; biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; geod. parcelna številka številka parcele v katastrski mapi; mat. arabske številke tipa 1, 2, 3; rimske številke tipa I, V, X; ptt interna (telefonska) številka številka posameznega telefonskega aparata zasebne
telefonske centrale; karakteristična številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna številka; klicna številka znak iz več številk, na podlagi katerega se dobi zaželena telefonska ali telegrafska zveza; poštna številka številka posamezne pošte, s katero je določen njen geografski položaj; telefonska številka klicna številka; šport. startna številka; tekst. metrična številka ki izraža število metrov enega grama vlakna ali preje ♪
- telefón -a m (ọ̑) 1. sredstvo za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo: izumiti telefon; zgodovina telefona / pogovarjati se po telefonu; povezati kraje s telefonom / pošta, telegraf, telefon [ptt] 2. napeljava za tako prenašanje govora: napeljati telefon v hišo, vas / kopati jarek za telefon 3. električna naprava za tako prenašanje govora: izdelovati telefone; priključiti telefon na centralo; slušalka, vilice telefona / telefon zvoni, ekspr. poje; telefon ne dela, knjiž. je gluh, ekspr. mrtev; telefon je zaseden; zapreti telefon s položitvijo slušalke na vilice narediti, da se zveza prekine; zavrteti telefon številke številčnice te naprave z namenom vzpostaviti zvezo; pridi k telefonu, pog. na telefon; javiti se na telefon [tel.] 361 772; govoriti v telefon v slušalko te naprave; številka telefona klicna številka ●
pog. pridi, telefon te kliče nekdo te kliče po telefonu, želeč govoriti s teboj; pog. pridi, telefon imaš telefonski poziv; pog. podražiti telefon enoto telefonskega pogovora; telefonsko naročnino; priključitev telefona na javno telefonsko omrežje; hišni telefon telefonski sistem, omejen na hišo, stavbo; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. na drugi strani telefona se oglasi otroški glas telefonske zveze ◊ igr. igrati se telefon otroško igro, pri kateri zadnji naglas pove prej po vrsti šepetano besedo; ptt brezžični telefon; glavni telefon na centralo neposredno vezan telefon, preko katerega se veže stranski telefon; interni telefon priključen na zasebno telefonsko centralo; naročniški telefon telefon naročnika, priključen na javno telefonsko omrežje; stranski telefon priključen na telefonsko centralo preko glavnega telefona; voj. poljski telefon ♪
- tòpspín -a m (ȍ-ȋ) šport., pri tenisu in namiznem tenisu močen udarec od spodaj navzgor, da se žoga močno zavrti in visoko odskoči: učinkovit topspin; neskl. pril.: topspin udarec ♪
- viják -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne
premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
- volán 1 -a m (ȃ) krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan ∙ ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznik ♦ aer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba ♪
- vrtávka -e ž (ā) 1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi: pognati, zavrteti vrtavko; igrati se z vrtavko; sukati se, vrteti se kot vrtavka 2. ekspr. človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska: ta plesalka je dobra, spretna vrtavka 3. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru 4. ekspr. živahna ženska, ki se preveč zanima za moške: pusti to vrtavko ● knjiž., redko ne verjemi tej vrtavki človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; zastar. kroglica se je zakotalila po vrtavki ruleti; zastar. otroci se vozijo z vrtavko vrtiljakom; knjiž., redko rečna vrtavka vrtinec ◊ agr. del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno
delo; strojn. vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru ♪
- vrtélj -a m (ẹ̑) 1. agr. lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor: planšar zavrti vrtelj 2. nar. prekmursko premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen: prvi, zadnji vrtelj 3. teh. vrtljiv člen verige: zaradi vrtelja se veriga ne zaplete ● knjiž., redko vrtelj preprečuje kupcem izhod vhodni vrtiljak; knjiž., redko zračni vrtelj zračni vrtinec ◊ navt. sidrni vrtelj vrtljiv člen sidrne verige ♪
- vrtenína -e ž (í) geom. telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi ♪
- vrtílen -lna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na vrtenje: vrtilna os; vrtilna smer / vrtilni mehanizem; vrtilna naprava 2. knjiž. vrtljiv: vrtilni stroj; vrtilno stojalo za razglednice ◊ elektr. vrtilno magnetno polje magnetno polje, ki se vrti okrog osi v svojem središču; vrtilno stikalo stikalo, pri katerem se stik vzpostavi ali prekine z zasukom gumba ali ročice; fiz. vrtilni moment (torzijski) navor; vrtilna količina količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in kotne hitrosti vrtečega se telesa; gled. vrtilni oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo; les. vrtilno okovje; ptt vrtilni izbiralnik izbiralnik, pri katerem vrti ročice za vzpostavljanje zvez elektromagnet, ki ga poganjajo tokovni sunki; teh. vrtilna hitrost hitrost, določena s številom vrtljajev v časovni enoti ♪
- vrtílo -a s (í) priprava, s katero se kaj vrti: zavrteti z vrtilom; lokasto, okroglo vrtilo / stol na vrtilu vrtljivi stol // priprava, ki se vrti: poganjati vrtilo ◊ adm. vrtilo naprava na pisalnem stroju za vrtenje valja; etn. lončarsko vrtilo lončarsko kolo ♪
- vrtljáj -a m (ȃ) zasuk telesa okoli svoje osi: po nekaj vrtljajih se ustaviti; kolo se zavrti za pol vrtljaja; merilnik vrtljajev; število vrtljajev ♪
- vrtljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da vrteti: v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol; vrtljivo stojalo za knjige; vrtljiva vrata ♦ astr. vrtljiva zvezdna karta zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu; gled. vrtljivi oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo ♪
- vzvrtéti -ím dov. (ẹ́ í) redko zavrteti: jermen vzvrti leseno kolo vzvrtéti se brezoseb. zvrteti se: zaradi višine se mu je vzvrtelo / vzvrtelo se mu je v glavi ♪
- zakolobáriti -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril // začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici ♪
- zaplésati in zaplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal // plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur // krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim 2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat // ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom 3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli 4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po
mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je 5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino 6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala ● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati zaplésati se in zaplesáti se plešoč se zadržati kje predolgo: zaplesala se je pozno v noč ♪
- zasúkati -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo ● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati,
izraziti zasúkati se 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari ● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden zasúkan -a -o: zasukani brki ∙ star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi ♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla ♪
- zasvédrati -am dov. (ẹ̑) ekspr. 1. zavrtati (s svedrom): zasvedrati v les / zasvedrati sveder 2. zavrtati v spiralastem zavoju: zasvedrati s prstom v zrak 3. zleteti v spiralastih zavojih: kavke so zasvedrale med prepade / krogle so zasvedrale zasvédrati se 1. pojaviti se v spiralastih zavojih: nad hišami se zasvedra dim 2. z vrtanjem prodreti v kaj: nekatere morske živali se zasvedrajo v skale / obad se je zasvedral skozi kožo zasvédran -a -o: v kamen zasvedrana školjka ∙ ekspr. zasvedrani lasje svedrasto zaviti ♪
- zavòr -ôra m (ȍ ó) star. 1. zavrtje: zavor voza 2. zavora: po klancu navzdol zavor pridržuje voz ♪
- zavréti 2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je
zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo zavŕt -a -o 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost ♪
- zmotíti in zmótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce 5. ekspr. povzročiti pri kom
nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce zmotíti se in zmótiti se 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi ● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom
priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se zmóten -a -o 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo ♪
1 26 51