Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zavezni (43) 
- zavéznica -e ž (ẹ̑) 1. ženska oblika od zaveznik: v teti je našel edino zaveznico / države zaveznice 2. zastar. kravata: gospod z zaveznico ♪
- zavéznik -a m (ẹ̑) 1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni // nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki 2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske ♪
- zavézniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaveznike: zavezniška pomoč / zavezniška vojska / zavezniška država / zavezniška pogodba / zavezniška vojaška misija pri partizanih; nacističnim zločincem so sodila zavezniška vojaška sodišča ♦ zgod. zavezniška vojaška uprava od 1947 do 1954 anglo-ameriška vojaška uprava v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja ♪
- zavézništvo -a s (ẹ̑) zavezniško razmerje: skleniti s kom zavezništvo; politično, vojaško zavezništvo; zavezništvo demokratičnih strank; zavezništvo med državama / narediti kaj v zavezništvu s kom ♪
- zavézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) zakriti s čim tako, da se povezne: zavezniti krožnik s skledo / zavezniti odprtino z lesenim pokrovom zavéznjen -a -o: zaveznjena posoda; nizko zaveznjeno nebo ♪
- mèdzavézniški -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki je, obstaja med zavezniki: medzavezniški odnosi / medzavezniška komisija ♪
- samozavéznica -e ž (ẹ̑) zastar. kravata: zavezati si rdečo samozaveznico ♪
- aliíranec -nca m (ȋ) redko član alianse, zaveznik ♪
- čéta -e ž (ẹ́) 1. osnovna vojaška enota iz več vodov: dodeljen je v prvo četo; komandir čete / inženirska, oklopna, zaščitna četa; četa za zvezo / visoki gost je pregledal častno četo // mn. vojska, armada: redne čete so se pridružile upornikom; zasedbene sile so odpoklicale svoje čete; zavezniške čete 2. skupina ljudi, navadno urejena: po cesti korakajo čete vojakov; v četah gredo na delo / poveljnik gasilske čete / zbiranje terorističnih čet ♪
- dakóta -e ž (ọ̑) letalo z dvema motorjema ameriške tovarne Douglas: na nebu so se pojavile zavezniške dakote ♪
- dovčérajšnji -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja ♪
- dvómotórnik -a m (ọ̑-ọ̄) žarg. dvomotorno letalo: na nebu so se pojavili zavezniški dvomotorniki ♪
- eskadrílja in eskadríla -e ž (ȋ) 1. voj. osnovna enota v vojnem letalstvu: poveljnik eskadrilje / nad mestom so krožile eskadrilje; eskadrilje zavezniških letal 2. ekspr., z rodilnikom velika množica: po sobi brenči cela eskadrilja komarjev ♪
- invazíja -e ž (ȋ) 1. množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad: napraviti, sprožiti invazijo / oborožena, sovražna invazija / invazija sovražnih letal, topov; pren., ekspr. invazija mravelj v stanovanje // med drugo svetovno vojno izkrcanje zavezniških sil na evropsko celino: vsak dan so pričakovali invazijo / zavezniška invazija 2. zastar. okupacija: čas francoske invazije na Slovenskem 3. ekspr., z rodilnikom pojavljanje česa v veliki množini: prišlo je do prave invazije kavbojskih filmov; podjetje računa z invazijo konkurenčnih izdelkov; invazija tujih turistov ◊ med. invazija bolezenskih klic v telo; zgod. invazija barbarov preseljevanje ljudstev na prehodu iz antike v srednji vek ♪
- izkŕcati -am dov. (r̄) spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike; izkrcati čete na sovražnikovi obali // publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovor izkŕcati se stopiti, oditi z ladje na kopno: potniki so se izkrcali; izkrcati se na samotnem otoku / zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka / šalj. izkrcati se iz vlaka izkŕcan -a -o: izkrcani potniki; izkrcano blago ♪
- koalícija -e ž (í) publ. zveza strank, držav za dosego skupnega cilja: zavezniške države so predstavljale antihitlerjevsko koalicijo / povezati se v koalicijo / koalicija buržoaznih strank / vladna koalicija zlasti v zahodnih državah dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi ♪
- kománda -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje:
komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪
- letálstvo -a s (ȃ) 1. dejavnost, ki je v zvezi z letenjem z letali: razvoj, zgodovina letalstva / civilno, potniško, športno, vojno letalstvo; jadralno, motorno letalstvo / odločil se je za letalstvo letalski poklic // voj. del armade, določen za tako dejavnost: mornarica in letalstvo 2. več letal, letala: napad zavezniškega letalstva 3. redko aeronavtika, aviatika: hiter razvoj našega letalstva ♪
- liberátor -ja m (ȃ) med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-24: zavezniški liberatorji ♪
- mír -ú in -a m (ȋ) 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir ♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med
manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje,
zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir ● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem
času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki ♪
- namlatíti in namlátiti -im dov., prvi pomen tudi namláčen (ȋ á) 1. z mlatenjem priti do določene količine česa, navadno žita: namlatiti deset mernikov pšenice / letos smo veliko namlatili 2. ekspr. natepsti, pretepsti: namlatil ga je, da ni mogel vstati / zavezniki so namlatili fašiste premagali ● ekspr. take jim je namlatil, da niso za nikamor jim je povedal ♪
- napádati -am nedov. (ā ȃ) 1. opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napadati mesto, utrdbo; znova so začeli napadati / bočno, čelno napadati / napadati zavezniške države 2. opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: napadali so ljudi in jih ropali / napadati banke, trgovine / fizično napadati 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: žalili so ga in napadali; napadati koga v tisku; napadal ga je z žaljivimi izrazi / napadati čast, ugled; napadati vodstvo, zakone 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: bolezen, slabost ga napada / pogosto ga napada hud kašelj / dvomi ga napadajo / železo napada rja 5. šport. biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: v
drugem polčasu so gostje ves čas napadali napadajóč -a -e: napadajoča zver; sam.: odbiti napadajoče ♪
- nèiskán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni iskan: v njem je dobil neiskanega zaveznika / knjiž. njegova govorica je sproščena, neiskana ♪
- nobèn -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dǝn] (ȅ ȇ; ȅ) 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben // ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več // zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih 2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili
so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska ● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič ♪
- obeleževáti -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. označevati, zaznamovati: obeleževati drevje za sečnjo 2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov ♪
1 26 
