Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zave (1.807-1.831)


  1.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪
  2.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  3.      udárjati  -am nedov. (á) 1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival; udarjati po licih; udarjati s palico, z roko; močno, rahlo udarjati; pren. udarjati z besedo, jezikom // sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo; udarjati na boben, po bobnu; s pestjo udarjati po vratih; udarjati s petami ob tla // dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt 2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno 3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah 5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo; podzavestna hotenja udarjajo na dan // pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se // postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem 6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: cene so jih zelo udarjale; udarjale so jih nadloge in nesreče 7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča ● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne; udarjati v prazno ne da bi zadel udarjajóč -a -e: udarjajoč s palico ob tla; enakomerno, težko udarjajoča ura ♪
  4.      udeléženka  tudi udeležênka -e ž (ẹ̑; é) ženska oblika od udeleženec: vsaka udeleženka ima rezerviran sedež; najmlajša udeleženka pohoda, tekme / publ. države udeleženke konference ♪
  5.      uglèd  -éda m (ȅ ẹ́) zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih lastnosti, dejanj: njegov ugled se je povečal; imeti, izgubiti, ekspr. zapraviti svoj ugled; ekspr. izpodkopavati komu ugled; majhen, velik ugled; mednaroden, svetoven ugled / ugled države, podjetja ♪
  6.      ujétnik  tudi ujetník -a m (ẹ̑; í) 1. človek, ki mu je odvzeta svoboda gibanja: izpustiti, osvoboditi ujetnika; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr. medved ni hotel biti ujetnik 2. ekspr., s prilastkom kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti: ujetnik ljubezni, teorije ◊ zgod. vatikanski ujetnik vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana ♪
  7.      ukoreníniti se  -im se dov. (í ȋ) 1. pognati korenine v zemljo: potaknjenec se je že ukoreninil; presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi; stoji tukaj, kot da se je ukoreninil dolgo časa; vztrajno 2. ekspr. postati notranje, čustveno tesno povezan s čim: nikjer se ni mogel ukoreniniti; v novem okolju se je ukoreninil vživel, počutil doma / težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh; v njem se je ukoreninilo nezaupanje / to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest ukoreníniti narediti, povzročiti, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreniniti nageljnove vršičke ukorenínjen -a -o: ukoreninjeni potaknjenec; biti ukoreninjen v svoji domovini; ukoreninjene navade, vraže; to je bilo že ukoreninjeno v njegovem značaju ♪
  8.      ukorenínjati se  -am se nedov. (í) 1. poganjati korenine v zemljo: posajeno drevesce se dobro ukoreninja 2. ekspr. postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim: počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest ● ekspr. nova vera se je hitro ukoreninjala širila, utrjevala ukorenínjati delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo: ukoreninjati vršičke lončnic ♪
  9.      uletéti se  -ím se dov., ulêtel se (ẹ́ í) star. 1. upehati se, utruditi se: kar naj hiti in dela, se bo že uletel / konj se je po nekaj vožnjah uletel 2. unesti se: mlad in zaletav je še, pa se bo že uletel / čakali so v zavetju, da se je nevihta uletela polegla; jeza, slaba volja se uleti ♪
  10.      ultimát  -a m (ȃ) 1. zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku: dati, postaviti komu ultimat; biti postavljen pred ultimat 2. jur. zadnji, končni poziv vlade ene države vladi druge države, naj reši sporno vprašanje, sicer bodo sledili nasprotni ukrepi, navadno vojna napoved: groziti z ultimatom // akt s tako zahtevo: izročiti, poslati ultimat ♪
  11.      úm  -a m, v drugem pomenu mn. stil. umóvi (ȗ) 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan // zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um ● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo ◊ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost ♪
  12.      umakníti  in umákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati umakníti se in umákniti se 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila umáknjen -a -o 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno ♪
  13.      uméten  -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje // narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika ● star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka ◊ aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje umétno prisl.: umetno hraniti bolnika; umetno izzvati, pridobiti; zelo umetno ponarediti; umetno uspavati; umetno kovani izdelki ♦ les. umetno sušen les; sam.: nadomeščanje naravnega z umetnim ♪
  14.      umíliti 1 -im dov. (ȋ) 1. narediti kaj bolj milo, blago: zavesa umili svetlobo / umiliti glas // narediti kaj manj ostro, negativno: umiliti sodbo 2. narediti, da se kaj pojavlja v manj izraziti obliki: umiliti pomanjkanje mesa z uvozom umíliti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: z leti se je umilila ♪
  15.      umrljívost  -i ž (í) 1. lastnost, značilnost umrljivega: zavedati se svoje umrljivosti 2. število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev: umrljivost pada, raste; krivulja umrljivosti; umrljivost in rodnost 3. med. število, ki pove, koliko ljudi umre od sto obolelih za isto boleznijo: umrljivost pri tej bolezni je velika; umrljivost pri kugi, tuberkulozi ♪
  16.      unitarízem  -zma m (ȋ) težnja po uveljavljanju centralistične oblasti in omejevanju samostojnosti sestavnih delov države: uvajati unitarizem; obsoditi koga zaradi unitarizma; centralizem, federalizem, unitarizem ♪
  17.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  18.      uplahníti  in upláhniti -em dov. (ȋ á) 1. postati po obsegu manjši: bula je uplahnila; ovci je vime uplahnilo / ekspr. ko je veter ponehal, so jadra uplahnila se povesila / od bolezni so mu lica uplahnila upadla; val uplahne 2. ekspr. priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost; upasti: njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila; pogum mu je uplahnil; sovraštvo, zanimanje uplahne; življenjska moč mu dolgo ni uplahnila / burja je uplahnila se je polegla; hrup v dolini je uplahnil 3. ekspr. izgubiti moč, pogum: ko ga je zagledal, je kar uplahnil ● knjiž., redko rdečica ji je uplahnila z obraza izginila; ekspr. reka je uplahnila upadla upláhnjen -a -o: uplahnjen balon; uplahnjeno telo ♪
  19.      úpnica  -e ž (ȗ) ženska oblika od upnik: upnica zahteva vrnitev dolga / terjatve države upnice ♪
  20.      upokoríti  -ím dov., upokóril (ȋ í) star. pokoriti, podrediti: upokoriti sosednje države; upokoriti uporno mesto / napadalca je upokoril s pištolo ugnal, ukrotil ♪
  21.      upostáviti  -im dov. (á ȃ) knjiž. vzpostaviti: upostaviti disciplino; upostaviti v deželi red in mir / upostaviti diplomatske odnose med državama / upostaviti vohunsko organizacijo ustanoviti upostáviti se nar. gorenjsko samozavestno se postaviti: upostavil se je in dejal: Ne grem upostávljen -a -o: hitro upostavljena zveza ♪
  22.      upráti  upêrem dov., uprál (á é) s pranjem, pri pranju poškodovati: uprati zavese; blago se je upralo in skrčilo ♪
  23.      upráven  -vna -o prid. (á ā) nanašajoč se na upravo ali upravljanje: a) upravna razdelitev države; upravne reforme; dobiti upravno samostojnost / upravni okoliš; upravna enota; upravne meje; upravno središče otoka / upravni delavec; upravni predpis; upravne in druge javne službe; upravne zadeve / upravni aparat upravni organi kake skupnosti; upravni odbor društva; upravni organ organ, ki opravlja upravne zadeve; upravna odločba odločba, ki jo izda upravni organ; upravna taksa taksa, ki se plača v upravnem postopku b) upravna hierarhija / upravne stavbe v središču mesta c) določiti upravne naloge v delovni organizaciji; upravna opravila / upravni prostori / upravni odbor organ upravljanja v podjetju / srednja upravno-administrativna šola; višja upravna šola ◊ adm. upravni postopek postopek, po katerem poslujejo upravni organi; jur. upravni spor spor, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončne odločbe v upravni zadevi; upravna izvršba izvršba, pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; upravno pravo predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov; upravno sodišče nekdaj sodišče, pristojno za upravne spore; ptt upravno pismo pismo v ovitku s povratnico, ki ga pošilja državni organ fizični ali pravni osebi; šol. višji upravni delavec naslov za diplomanta višje upravne šole; upravni tehnik naslov za diplomanta srednje upravno-administrativne šole uprávno prisl.: upravno kaznovati; upravno razdeliti deželo ♪
  24.      uprávljanje  -a s (á) 1. glagolnik od upravljati: nadzorovati upravljanje; upravljanje države / izročiti podjetje v upravljanje delovnemu kolektivu; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja; nepravilnosti pri upravljanju sklada, neprav. s skladom / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov ♦ ekon. administrativno upravljanje gospodarstva pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi 2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: družba prevzema od države upravljanje; sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju države; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja; organi upravljanja; sodstvo in upravljanje // dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe ♪
  25.      uprizorítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na uprizoritev 1: uprizoritveni načrt; uprizoritvena zamisel / uprizoritvene težave / uprizoritveni čas / uprizoritvena dejavnost ♪

   1.682 1.707 1.732 1.757 1.782 1.807 1.832 1.857 1.882 1.907  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA