Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zave (1.507-1.531)
- samévati -am nedov. (ẹ́) 1. biti, živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: drugi hodijo v družbo, on pa sameva; samevala je v zatohli sobi; na starost zelo sameva je zelo osamljena 2. ekspr. biti prazen, pust, neobljuden: pokopališče za vasjo sameva; zidanica bo vso zimo samevala / gospodarja ni in neobdelana zemlja sameva 3. ekspr., s prislovnim določilom biti kje brez drugih stvari svoje vrste: v nižini je sameval njegov dom; za hišo sameva jablana; samo to obvestilo je samevalo na oglasni deski samevajóč -a -e: petje slavca, samevajočega v grmovju; samevajoče hiše ♪
- samodéjen -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med. samodejno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje; avtonomno živčevje; strojn. samodejni menjalnik avtomatski menjalnik 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: samodejen prehod pravic in dolžnosti // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samodejni gibi / samodejno podrejanje splošnemu razpoloženju / ob tem se je vzbujalo samodejno vprašanje, ali je to edina rešitev samodéjno prisl.: naprava deluje samodejno; hitro in samodejno je odgovoril; vse je potekalo bolj ali manj samodejno; roka je ves čas samodejno segala po ročici ∙ zastar. to si je pridobil
samodejno samostojno, sam ♪
- samogíben -bna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli ♪
- sámogotôvost -i ž (ȃ-ó) knjiž. prepričanost o svoji moči, sposobnosti: pri tej priliki je prvič izgubila svojo samogotovost; manjkal mu je občutek samogotovosti; samozavest in samogotovost ♪
- samolásten -tna -o prid. (ā) 1. knjiž. poseben, individualen: vsako obdobje literature ima samolastno strukturo / to je naredil na svoj samolastni način 2. zastar. svojevoljen, samovoljen: samolastna zapustitev delovnega mesta; samolastno poseganje v zasebno življenje / njegovi samolastni ukrepi // samodržen: samolastni vladarji / samolastna država ● zastar. zavedal se je, da je samolasten gospodar samostojen, neodvisen ◊ bot. samolastna oprašitev oprašitev s pelodom istega cveta samolástno prisl.: samolastno so odšli domov; samolastno se vseliti; sam.: koliko je v teh pesnikih samolastnega ♪
- sámonavijálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ-ȃ) obrt. drog z vzmetjo za avtomatično navijanje platnene zavese ♪
- sámooboževánje -a s (ȃ-ȃ) knjiž. oboževanje samega sebe: njegova samozavest je že podobna samooboževanju; pesnikovo samooboževanje ♪
- sámoodlóčba -e ž (ȃ-ọ̑) lastna, svobodna odločitev zlasti kake skupnosti: pravica narodov do samoodločbe; zahteva po samoodločbi / kulturna, narodna, politična samoodločba ♦ jur. samoodločba naroda načelo, po katerem ima narod pravico do lastne države ♪
- sámoodrékanje -a s (ȃ-ẹ̑) odrekanje samemu sebi, svojim koristim: zanjo so bila to leta neprestanega samoodrekanja / gospodarske težave so premagovali z večjimi delovnimi napori in samoodrekanjem / potrebne so bile žrtve in samoodrekanja ♪
- sámopozába -e ž (ȃ-ȃ) knjiž. pozaba samega sebe: samozataja in samopozaba / ekspr. stregla mu je z vso požrtvovalnostjo do samopozabe nesebično / sedela sta na klopci v srečni samopozabi v stanju, ko človeku lastna oseba ni več aktivno v zavesti ♪
- sámopozáben -bna -o prid. (ȃ-á) knjiž. ki povzroči, da človeku lastna oseba ni več aktivno v zavesti: samopozabna sproščenost, zavzetost nad lepoto ∙ knjiž. samopozabna materina ljubezen zelo velika, nesebična sámopozábno prisl.: biti samopozabno zamaknjen v delo ♪
- sámopozabljênje -a s (ȃ-é) knjiž. stanje, ko človeku lastna oseba ni več aktivno v zavesti: doseči samopozabljenje; biti željen samopozabljenja ∙ knjiž. ljubezen do samopozabljenja zelo velika, nesebična ♪
- sámoprevára -e ž (ȃ-ȃ) 1. prevara samega sebe: med vožnjo je kajenje proti utrujenosti samoprevara; zavestna samoprevara; ta misel je poskus samoprevare 2. predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; iluzija: trdil je, da je ljubezen samoprevara / ekspr. vdajal se je samoprevari, da bo zmagal / ekspr. živeti v samoprevarah ♪
- sámospoznánje -a s (ȃ-ȃ) spoznanje samega sebe: samospoznanje je dvignilo njegovo samozavest; zunanji svet mu je le sredstvo za globlje samospoznanje // knjiž. osveščenost: pisatelj je s svojimi deli vplival na samospoznanje naroda ♪
- samosvést -i ž (ẹ̑) zastar. samozavest: ob neuspehu je izgubil vso svojo samosvest / prebuditi samosvest naroda ♦ filoz. zavedanje samega sebe, svojega jaza; samozavedanje ♪
- samosvésten -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. samozavesten: fant je zelo samosvesten / samosvestno vedenje // zavesten: premagati pasivnost s samosvestnim delom samosvéstno prisl.: kako samosvestno hodi ♪
- samôta -e ž (ó) 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah ● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij ♪
- samotár -ja m (á) 1. kdor hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: fant je samotar in hodi navadno sam po hribih; odljuden samotar; živi kot samotar / te ribe so večinoma samotarji; gams, volk samotar // kdor živi v oddaljenem, odmaknjenem kraju, predelu: tako je bilo življenje samotarja v zapuščeni dolini 2. ekspr. kar okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: med drevesi je bil tudi hrast samotar ♪
- samotáriti -im nedov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. hote živeti sam, brez stikov, povezave z drugimi: odkar mu je žena umrla, samotari / nič vas ne vidimo, kar samotarite v svoji sobi / podlasica najraje samotari 2. ne imeti okoli sebe, v bližini drugih stvari svoje vrste: tu in tam je samotarilo kako golo drevo; na koncu doline samotari troje hiš ♪
- samotárski -a -o prid. (á) ki hote živi sam, brez stikov, povezave z drugimi: samotarski človek; po naravi je precej samotarski / samotarski medved; podlasica je samotarska žival / samotarsko življenje samotársko prisl.: samotarsko živeti ♪
- samôten -tna -o prid., samôtnejši (ó) 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši / samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna // nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje /
samotne misli ● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno ♪
- sámoupráva -e ž (ȃ-ȃ) 1. samostojno upravljanje določenega ozemlja v okviru države: imeti, izgubiti samoupravo / mestna samouprava // knjiž. neodvisnost, samostojnost: samouprava narodov glede jezika, šol 2. samoupravljanje: naša družbena ureditev sloni na samoupravi; občanova pravica do samouprave / samouprava delovnih organizacij ♪
- sámoupráven -vna -o prid. (ȃ-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese;
samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja ♪
- samovéznica -e ž (ẹ̑) knjiž. kravata: zavezati si samoveznico; svilena samoveznica / popravila mu je samoveznico ♪
- sámozadovóljnost -i ž (ȃ-ọ́) stanje samozadovoljnega človeka: na obrazu se mu vidi samozadovoljnost / v svoji samozadovoljnosti se tega niso zavedali / vse to jo je navdajalo z največjo samozadovoljnostjo ♪
1.382 1.407 1.432 1.457 1.482 1.507 1.532 1.557 1.582 1.607