Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zaradi (537-561)


  1.      izstòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi ♪
  2.      izstópati  -am nedov. (ọ̄) 1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva: potniki izstopajo iz vlaka; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče 2. prihajati iz česa, na površje: čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu 3. prenehati biti član kake organizacije, društva: zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba 4. postajati (zelo) opazen, viden: shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga // knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji; izstopati po znanju ∙ publ. izstopa zlasti problem ureditve vodovoda je pomemben, pereč izstopajóč -a -e: izstopajoči potniki; izstopajoč problem; zelo izstopajoče ličnice ♪
  3.      izstrádanost  -i ž (á) stanje izstradanega človeka: umrl je zaradi izstradanosti ♪
  4.      iztêči  -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče; vino je izteklo iz soda; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi iztêči se tudi stêči se 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo // prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več ● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je ◊ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči ♪
  5.      iztíriti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru: diverzanti so iztirili vlak; sunek je iztiril tri vagone; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile; pren. ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti 2. ekspr. povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: vojna je marsikoga iztirila; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh. fant je čisto iztiril iztírjen -a -o: iztirjen vlak; iztirjena mladina; biti duševno iztirjen ♪
  6.      iztočíti  -tóčim tudi stočíti stóčim dov. (ȋ ọ́) 1. spraviti kaj (tekočega) iz česa: iztočiti limonado, sok; iztočiti vino iz soda; pren., knjiž. iztočiti strup iz duše ∙ ekspr. njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati ♦ čeb. iztočiti med iz satja // s točenjem izprazniti: iztočiti sod, steklenico 2. pog. prodati (pijačo): zaradi draginje bo iztočil manj vina; na veselici se je veliko iztočilo 3. redko pustiti izteči: iztočiti je treba precej vode, preden je hladna; prim. stočiti ♪
  7.      iztrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem spravljati iz česa: iztresati moko; iztresati orehe iz vreče // s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: iztresati vreče; pren., ekspr. iztresal je svojo torbo z novicami 2. ekspr. izločati v velikih količinah: nebo je iztresalo dež in točo ● ekspr. iztresati dovtipe praviti, pripovedovati; ekspr. iztresati jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. iztresati svojo ošabnost ošabno se vesti; prim. stresati ♪
  8.      iztrésti  -trésem dov., iztrésite in iztresíte; nam. iztrést in iztrèst (ẹ́) 1. s tresenjem spraviti iz česa: iztresti jagode; orehi so se iztresli // s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: iztresti vrečo 2. ekspr. izločiti v velikih količinah: oblaki so iztresli točo 3. silovito izraziti svoja čustva: nanj je iztresel ploho kletvic ● iztresti komu svojo dušo, srce povedati vse o svojih čustvih; ekspr. iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. vse je iztresel v eni sapi hitro povedal; ekspr. nič ne premišljuj, kar iztresi povej, kaj misliš; ekspr. iztresel se je nad njim izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju iztrésti se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: prišla je na obisk, da se iztrese; prim. stresti ♪
  9.      izumírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju obstajanja zaradi manjšanja števila predstavnikov: posamezni rodovi izumirajo; nekatere rastlinske in živalske vrste hitro izumirajo ∙ ekspr. v zadnjem času izumirajo cele vasi postajajo prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. približevati se prenehanju obstajanja sploh: nekateri poklici izumirajo 2. redko množično umirati: ljudje so izumirali za kugo izumirajóč -a -e: izumirajoče navade; izumirajoče živali ♪
  10.      izumljívost  -i ž (í) star. iznajdljivost, domiselnost: znan je zaradi svoje izumljivosti ♪
  11.      izumréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izumŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov: ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju; nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle ∙ ekspr. nekatere gorske vasi so že izumrle so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. prenehati obstajati sploh: nekateri običaji so že izumrli; ta poklic bo kmalu izumrl izumŕl -a -o: živi in izumrli jeziki; izumrli plazilci; izumrle rastline; hiša je kakor izumrla izumŕt -a -o star.: mesto je bilo kakor izumrto ♪
  12.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
  13.      ízvenmáterničen  -čna -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ȃ) med., vet., v zvezi izvenmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: operacija zaradi izvenmaternične nosečnosti ♪
  14.      izvésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž., redko izobesiti: izvesiti zastavo izvésiti se 1. knjiž. spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja: zvončasta krila se rada izvesijo 2. alp. postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje: plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino izvéšen -a -o: izvešeno krilo ♪
  15.      izvotljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati votlo: izvotljevati bučo; zaradi kapljanja vode se kamen izvotljuje; pren., knjiž. demokratična načela so se vsebinsko izvotljevala ♪
  16.      izvréči  -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči ♪
  17.      izvŕženje  tudi zvŕženje -a s (ȓ) glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi ♪
  18.      izziválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci / fašistični izzivalci ∙ ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti 2. šah., šport. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati ♪
  19.      izziválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izziva: fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji 2. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: nosila je izzivalno obleko izziválno prisl.: izzivalno govoriti, pogledati, se smejati; dekle se vede zelo izzivalno; nekaj gledalcev je izzivalno zapustilo dvorano; sam.: na njej je nekaj izzivalnega ♪
  20.      izziválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost izzivalnega človeka: fantova izzivalnost ga skrbi; bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti / ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren / ekspr. izzivalnost njene obleke ♪
  21.      izzívati  -am nedov. (í) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor ∙ ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti ♪
  22.      izžaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati žareti: žerjavica je izžarela 2. publ. oddati valove, delce: večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote ♪
  23.      izžaríti  -ím dov., izžáril; izžárjen in izžarjèn (ȋ í) 1. metal. segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: izžariti jeklo 2. redko razžariti: izžariti iglo nad plamenom ♪
  24.      izžarjeváti  -újem nedov. (á ȗ) metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti; žariti: izžarjevati jeklo ♪
  25.      izžít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. izčrpan, oslabel, zlasti zaradi nerednega, razuzdanega življenja: izžit človek; bila je že nekoliko izžita, nič več mlada; izžit od veseljačenja / njen obraz je bil starikav in izžit ♪

   412 437 462 487 512 537 562 587 612 637  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA