Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zaradi (3.637-3.661)


  1.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪
  2.      zlodéjstvo  -a s (ẹ̑) knjiž. zločin: očitati komu zlodejstva; preiskava zaradi zlodejstva ♪
  3.      zlòm  zlôma m (ȍ ó) 1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije 2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke 3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost ● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa ◊ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo ♪
  4.      zlomíti  zlómim dov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan ◊ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani) zlomíti se 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena ● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli ♪
  5.      zlovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled zlovóljno prisl.: zlovoljno mu je segel v besedo ♪
  6.      zmagosláven  -vna -o prid., zmagoslávnejši (á) 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv ● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana ◊ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil ♪
  7.      zmagoslávje  -a s (ȃ) 1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje; pogled je izdajal zmagoslavje; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje 2. ekspr. zmaga: praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije ∙ publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo ♪
  8.      zmagováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati // v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice // v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo 3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo 4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah 5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo 6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša 7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo 8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je 9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave zmagujóč -a -e: zmagujoča vojska ∙ publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki ♪
  9.      zmagovít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti 2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni ♦ šport. zmagoviti gol, koš 3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage 4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih 5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik ● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi zmagovíto prisl.: zmagovito se bojevati ♪
  10.      zmečkanína  -e [mǝč tudi meč] ž (í) 1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina 2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine; odrgnina in zmečkanina ♪
  11.      zmedléti  -ím [med in mǝd] dov., tudi zmedlì (ẹ́ í) knjiž. 1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel 2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela 3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli zmedlèl in zmedlél -éla -o: zmedlel obraz; postati shujšan in zmedlel ♪
  12.      zmeglíti  -ím [mǝg] dov., zmeglì in zmègli; zmèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenja zmeglíti se postati meglen: nebo se je zmeglilo ● ekspr. pred očmi se mu je zmeglilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi meglo ♪
  13.      zmehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko: milnica zmehča kožo, nohte; sonce je zmehčalo sneg / zmehčati vosek s segrevanjem / zmehčati meso; zmehčati zelenjavo v sopari / sadje v kleti se je že zmehčalo / zmehčati usnje 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali; ni se dal zmehčati 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen: njegova bližina jo je zmehčala; ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali / glas se mu je zmehčal ● ekspr. pijača, strah zmehča človeku kolena zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji ◊ kem. zmehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli zmehčán -a -o: zmehčan sneg; ob slovesu je bil čisto zmehčan; zmehčana voda ♪
  14.      zmérjati  -am nedov., tudi zmerjájte; tudi zmerjála (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: začel je vpiti in zmerjati; glasno, hudo, javno zmerjati; zmerjati koga kot psa zelo / zmerjati koga s pijancem; ekspr. zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem; zmerjata se z živalskimi imeni zmerjáje: zmerjaje in preklinjaje se je prerinil v ospredje zmerjajóč -a -e: zmerjajoč ga vso pot, ga je peljala domov; zmerjajoča ženska zmérjan -a -o: zmerjani otroci; biti od vseh zmerjan ♪
  15.      zmêsti  zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́) 1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti // povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika 2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli ∙ ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne zmêsti se, tudi zmésti se navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel zméden -a -o 1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden 2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja ♪
  16.      zméšanost  -i ž (ẹ́) lastnost zmešanega: zmešanost kart / ekspr. zaradi zmešanosti je moral v bolnišnico / ekspr. zmešanost zaljubljencev ♪
  17.      zmešnjáva  -e ž (ȃ) 1. stanje, ko so dane, postavljene skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: na knjižnih policah je zmešnjava; doma ima veliko zmešnjavo nered / ekspr.: veter je naredil zmešnjavo med papirji; babilonska zmešnjava / ta filozofska smer vnaša zmešnjavo v teorije zmedo 2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: vsa zmešnjava je nastala zaradi nekega pisma / v državi vlada zmešnjava zmeda 3. ekspr. velika količina neurejenih predmetov, stvari: med zmešnjavo na mizi je stala skodelica kave; pisana sejmarska zmešnjava / zmešnjava glasov, pojmov ♪
  18.      zmobilizírati  -am dov. (ȋ) napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati: zmobilizirati večje število borcev // napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo: ob potresu so zmobilizirali vse strokovnjake / ekspr. za gradnjo hiše si je zmobiliziral prijatelje in znance ♪
  19.      zmôči  zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) 1. izraža sposobnost osebka a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima // z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli ♪
  20.      zmóta  -e ž (ọ̑) 1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti 2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota 3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev ◊ jur. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  21.      zmotogláviti  -im dov. (á ȃ) star. v omotici oditi: zmotoglavil je iz sobe / po tem dogodku je zmotoglavil v tujino odšel ● star. predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot premotila; star. zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil je izgubil glavo ♪
  22.      zmóžen  -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja 2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati ♪
  23.      zmračíti  -ím dov., zmráčil (ȋ í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih ∙ knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan zmračíti se 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila ● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo ♪
  24.      zmŕdati  -am dov. (ȓ) zmrdniti: zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal ni zmŕdan -a -o 1. deležnik od zmrdati: zmrdan obraz; bil je ves zmrdan 2. ekspr. zguban, zgrbančen: zmrdana koža; v lica je zmrdan ♪
  25.      zmŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz; zmrdniti z ustnicami zmŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob tem se bodo ljudje zmrdnili; zmrdniti se nad darilom; zaradi graje se je nejevoljno zmrdnil; zaničljivo se zmrdniti ♪

   3.512 3.537 3.562 3.587 3.612 3.637 3.662 3.687 3.712 3.737  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA