Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zaradi (351-375)


  1.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  2.      gospá  -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica) ♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati // naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo // redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa // ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa ♪
  3.      gospód  -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil? // redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod // moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog ● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti ◊ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod ♪
  4.      gospôskost  -i ž (ó) gosposki rod, stan: njegove kretnje so odražale gosposkost; upoštevali so ga zaradi njegove učenosti in gosposkosti / obleka ji daje nekakšno gosposkost gosposki, imeniten videz / ekspr. presenetila jih je gosposkost njegovega stanovanja ♪
  5.      gostoljúbnost  -i ž (ú) 1. lastnost gostoljubnega človeka: vsi so jo imeli radi zaradi njene gostoljubnosti; znan je po svoji gostoljubnosti 2. gostoljubje: kako vam bom povrnil vašo gostoljubnost? ♪
  6.      góstost  in gostóst -i ž (ọ́; ọ̑) lastnost, značilnost gostega: marmelade zaradi gostosti ni mogel razmazati / gostost posevka je ovirala razraščanje posameznih rastlin / večja gostost prebivalstva v mestih gostota ♪
  7.      goščáva  -e ž (ȃ) 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo // gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj 3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo 4. redko kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava ♪
  8.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
  9.      govédo  -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano ♪
  10.      góvno  -a s (ọ́) 1. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo, zlasti pri živalih: brskati po govnu; gnojiti z razredčenim govnom; kozje govno; govno in seč 2. nizko malo vreden, nepomemben človek: ne razburjaj se zaradi takega govna ♪
  11.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  12.      gòzd  gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd ♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih ♪
  13.      grábež  -a m (ȃ) 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna ♪
  14.      grábežen  -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na grabež: sodili so mu zaradi grabežnih umorov / grabežni bager / grabežni volkovi grabežljivi ◊ zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
  15.      grájati  -am nedov. (ā) raba peša ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago; grajali so vsako njegovo delo; raje hvali, kakor graja // opominjati, oštevati: nerad grajam odraslega človeka; učitelj graja učence zaradi nerednosti grájati se nar. gnusiti se: Le jej ga [meso], če se ti ne graja (F. Finžgar) grajajóč -a -e: grajajoče besede grájan -a -o: to je posledica že tolikokrat grajanih pomanjkljivosti ♪
  16.      granulóm  -a tudi granulòm -ôma m (ọ̑; ȍ ó) med. zaradi vnetja nastalo zrnasto tkivo: zdraviti granulom / popkov, zobni granulom ♪
  17.      gravitácija  -e ž (á) 1. fiz. pojav, da se telesa privlačijo zaradi svoje mase, težnost: teorija gravitacije 2. gospodarska, prometna usmerjenost k določenemu središču, teženje: gravitacija vasi k mestu ♪
  18.      gravitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gravitacijo: gravitacijski zakon; gravitacijska sila; gravitacijsko delovanje nebesnih teles / gravitacijsko polje polje, v katerem delujejo gravitacijske sile / gravitacijsko območje bolnišnice; gravitacijsko področje pristanišča ♦ teh. gravitacijska žičnica žičnica, po kateri se premika tovor zaradi lastne teže ♪
  19.      gŕba  -e ž (ŕ) 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih ● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan ◊ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus ♪
  20.      gŕbavost  -i ž (ŕ) značilnost grbavega človeka: trpel je zaradi svoje grbavosti ♪
  21.      gŕčnica  -e ž (ȓ) luknja v lesu zaradi izpadle grče: pogledal je skozi grčnico; grčnice smrekovih desk ♪
  22.      grdítev  -tve ž (ȋ) grdenje: pritožil se je zaradi grditve ♪
  23.      grênek  in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda ● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari ◊ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega ♪
  24.      grenkôba  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost grenkega: grenkoba morske vode / začutil je grenkobo v ustih grenek okus / pri njih sem užil mnogo grenkob težkih, neprijetnih stvari ♦ agr. bolezen črnega vina, ki mu daje grenek okus 2. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja: polastila se ga je grenkoba; govoril je z grenkobo v srcu ♪
  25.      grenkóst  tudi grênkost -i ž (ọ̑; é) 1. lastnost, značilnost grenkega 2: grenkost slovesa, spoznanja / okušal je grenkost inštruktorskega dela težavnost, neprijetnost / knjiž. grenkosti življenja težke, neprijetne stvari 2. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja: obšla jo je grenkost; veselje je bilo pomešano z grenkostjo ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA