Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zaradi (112-136)


  1.      čàs  čása m (ȁ á) 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj / čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa / pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega / od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano / za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura / od tistega časa ni več govoril 3. omejeno trajanje a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa / ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen / prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno / trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas / naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli / vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip / pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti / za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato ◊ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu ♪
  2.      časóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čas: oddajanje signalov v enakomernih časovnih presledkih; časovna (merska) enota; krajevna in časovna oddaljenost; med dogodkoma je precejšnja časovna razlika; daljše časovno obdobje / nekaj so jih obsodili na smrt, ostale pa na časovne kazni do petnajst let zapora / tekmovalec ni izkoristil velike časovne prednosti / časovna opredelitev najdbe / kljub časovni stiski je organizacija prireditve uspela / tej risarski konstrukciji manjka predvsem časovna dimenzija / tekst ni vezan na ozek nacionalen in časoven okvir; nerazumljivost umetnine zaradi časovne vezanosti ◊ ekon. časovna mezda mezda, ki se obračunava po trajanju dela; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; fot. časovna osvetlitev osvetlitev, ki je daljša od ene sekunde; lingv. časovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila časa časóvno prisl.: časovno omejen pojav; časovno pogojena satira ♪
  3.      částen  -tna -o prid., částnejši (á) 1. ki je v skladu s človekovim dostojanstvom, ponosom: naša zgodovina je častna; vsako pošteno delo je častno / to je častna dolžnost / ekspr. dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno / kot podkrepitev trditve, obljube res, častna beseda! 2. namenjen počastitvi koga: častni bataljon; častna četa, salva, straža; sedeti na častnem mestu / podeliti častni naslov; z veseljem sem sprejel to častno nalogo / častni član, doktor, meščan naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug; pren. to delo ima častno mesto v naši književnosti 3. ki ne prinaša materialnih koristi: častna funkcija odbornika; ta služba je v bistvu častna 4. zastar. pošten, častivreden: brodnik je bil časten človek ● ekspr. vedno je kakšna častna izjema kdo, ki je boljši od drugih ◊ jur. častni dolg dolg, katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; častno sodišče razsodišče društva, organizacije, ki razsoja moralne, etične prestopke svojih članov; šport. častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo částno prisl.: častno se bojevati; mladina je častno izpolnila naloge ♪
  4.      častít  -a -o prid. (ȋ) star. spoštovan, cenjen: to je častit gospodar; dekle je iz častite hiše / v vljudnostnem nagovoru častiti bralci! kot pristavek za duhovnika, redovnika častiti gospod; zahvaljujemo se častiti duhovščini; častita sestra Serafina // ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti; častitljiv: tedaj je spregovoril častit starec; stara, častita lipa; sam.: tako je naročila častita častita sestra, redovnica ♪
  5.      častítljiv  tudi častitljív -a -o prid., častítljivejši tudi častitljívejši (ȋ; ȋ í) 1. ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti: star, častitljiv mož / starček s častitljivim obrazom; ima častitljivo sivo brado; dosegel je častitljivo starost; staro, častitljivo drevo 2. zastar. spoštovan, cenjen: to je častitljiv poklic / v vljudnostnem nagovoru častitljivi gospod! ♪
  6.      častítost  -i ž (ȋ) star. lastnost častitega človeka: vsem je bil vzor zaradi svoje častitosti / družina je znana po svoji častitosti ♪
  7.      častivrédnost  -i ž (ẹ́) lastnost častivrednega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove častivrednosti / družina je znana po svoji častivrednosti ♪
  8.      častižêljnost  -i ž (é) lastnost častiželjnega človeka: zaradi svoje častiželjnosti ni priljubljen med tovariši ♪
  9.      čečkánje  -a [čǝč] s (ȃ) glagolnik od čečkati: čečkanje po zidu je prepovedano / učitelj se jezi zaradi čečkanja učencev ♪
  10.      čédnost  -i ž (ẹ́) 1. raba peša dobra lastnost, krepost: bila je znana po čednosti in poštenosti; vsi so ga spoštovali zaradi njegovih čednosti; ekspr. hinavščino zavija v plašč čednosti ∙ preg. skromnost je lepa čednost // star. poštenost, neoporečnost: vsem je znana čednost njegovih poslov 2. star. odlika, vrlina: izvirnost je poglavitna čednost pisatelja 3. zastar. čistoča: zelo skrbijo za čednost v hiši ♪
  11.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  12.      čemérnost  tudi čmérnost -i [prva oblika čǝm in čem] ž (ẹ́) lastnost čemernega človeka: težko ga je prenašati zaradi njegove čemernosti / čemernost deževnega dne // čemerno razpoloženje: čemernost se ga loteva; šala je pregnala čemernost čakajočih ♪
  13.      číslati  -am nedov. (ȋ) raba peša prisojati komu vrednote; ceniti: vsi ga čislajo in spoštujejo; čislajo ga zaradi njegove vestnosti / visoko čisla klasike // star., v zvezi z za imeti za, šteti za: njegovo knjigo sem čislal za mojstrovino; čislati se za svobodomisleca číslan -a -o: čislan učenjak; lanene tkanine so zelo čislane ♪
  14.      čítanje  -a s (ȋ) glagolnik od čitati: a) čitanje dela učencu težave; vaditi čitanje / danes bo zaradi proslave čitanje odpadlo pouk čitanja b) s čitanjem se je zelo izobrazila c) čitanje partitur / čitanje števcev ugotavljanje porabljene energije zaradi plačila ♪
  15.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  16.      čobódra  -e ž (ọ̑) slabš. 1. gosta, tekoča zmes: iz kotla je tekla črna, gnojnici podobna čobodra; mlečna čobodra; pren. jezikovna čobodra 2. slaba pijača: v tej gostilni točijo samo čobodro // slaba jed, navadno redka: glasno je srebal čobodro iz sklede; vse leto boš otepal neslano čobodro 3. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po čobodri 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: zaradi očeta bom pomagal fantu iz te čobodre; sebi je pomagal, nas je pa pustil v tej čobodri ♪
  17.      čotáti  -ám in čótati -am nedov. (á ȃ; ọ́ ọ̄) nar. zahodno šepati: zaradi ranjene noge je čotal; nalahno čota ♪
  18.      čŕkarski  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črke ali črkopis: črkarski problemi ♦ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830 ♪
  19.      čŕn  -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno ◊ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak ∙ ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki ♪
  20.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  21.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  22.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  23.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  24.      čút  -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪
  25.      čúti 1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič) ● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj ♪

   1 12 37 62 87 112 137 162 187 212  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA