Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zapornik (59) 
- zapórnik -a m (ọ̑) 1. oseba, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati, zastražiti zapornike; mučenje, zasliševanje zapornikov; število zapornikov se je zaradi izdajstev povečalo / ekspr. spustiti malega zapornika iz sobe // jur. oseba, ki prestaja kazen odvzema prostosti: zaposliti zapornike v delavnicah; predpisi za ravnanje z zaporniki / politični zapornik 2. lingv. glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo: izgovoriti zapornik; zveneča zapornika b in d; zaporniki in priporniki ♪
- sòzapórnik -a m (ȍ-ọ̑) zapornik v razmerju do drugega zapornika: imeti tovariški odnos do sozapornikov ♪
- amnestíja -e ž (ȋ) delna ali popolna oprostitev kazni, ki jo da najvišja oblast skupinam obsojencev: amnestija bo zajela veliko ljudi; dati, podeliti amnestijo; splošna amnestija za politične zapornike ♪
- arestánt in arestànt -ánta m (ā á; ȁ á) pog. zapornik, kaznjenec, jetnik: na dvorišče so prišli arestanti s paznikom; odvesti arestanta ♪
- aspirácija -e ž (á) nav. mn., knjiž. prizadevanje za kaj; težnja, želja: uresničili so svoje politične aspiracije; visoke aspiracije; imperialistične, nacionalistične aspiracije; kulturne, umetniške aspiracije; tuje aspiracije po naši zemlji ◊ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom, pridih; med. izsesavanje; vsesavanje; teh. izsesavanje vlažnega, prašnega zraka iz strojev ♪
- búnker -ja m (ū) 1. manjša vojaška obrambna utrdba: zavzeti bunker; jurišati na bunker; betonski bunker; strelna lina v bunkerju / mitralješki bunker // skrivališče ali zaklonišče v zemlji: izkopati si bunker; skrivati se po bunkerjih; spraviti mast v bunker; vhod v bunker 2. žarg. tesen, temen prostor za kaznovane jetnike, zapornike; temnica: vrgli so ga v bunker 3. shramba za premog, rudo, cement: v cementarni gradijo nov bunker ◊ žarg., film. film gre v bunker je vzet z repertoarja, shranjen ♪
- cenzurírati -am nedov. in dov. (ȋ) opravljati cenzuro: cenzurirati članke, filme, knjige / zapornikom so cenzurirali vsa pisma // pri cenzuri izločiti, prepovedati: oblast je dve kitici pesmi cenzurirala, češ da imata protidržavno ost cenzuríran -a -o: v drugi izdaji je avtor znova vstavil cenzurirane odstavke prve izdaje; cenzurirana verzija pesmi ♪
- ciklón 2 -a m (ọ̑) kem. uplinjen cianovodik za uničevanje mrčesa v zaprtih prostorih: uničiti stenice s ciklonom / v nacističnih koncentracijskih taboriščih so množično morili zapornike s ciklonom ♪
- dentálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zobe, zoben: dentalna infekcija ♦ lingv. dentalni zapornik ♪
- drénjati se -am se nedov. (ẹ́) pog. stati ali s težavo se premikati v množici ljudi; gnesti se, prerivati se: ljudje se drenjajo na ozkem pločniku; drenjati se pred vrati / v majhnem prostoru se je drenjalo čez dvajset zapornikov; otroci se drenjajo okrog peči drenjajóč se -a -e: opazoval je drenjajoče se otroke ♪
- eksplozíva -e ž (ȋ) lingv. glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo; zapornik ♪
- gulág -a m (ȃ) v Sovjetski zvezi kazensko taborišče za zapornike, zlasti politične: poslati koga v gulag ♪
- iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) 1. prizadevati si priti do česa a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno / povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni / klicali in iskali so dekle po vsej hiši 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega
položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino,
pridi me iskat pridi pome ● ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde iskáti se knjiž. prizadevati si spoznati svoje bistvo: vse življenje se je iskal, pa se ni našel / pisatelj se vsebinsko še išče iskáje: otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu iščóč -a -e: nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed iskán -a -o 1. deležnik od iskati: končno je zagledala iskanega otroka; našli so dolgo iskane
listine 2. publ. po katerem je veliko povpraševanje: zelo iskani proizvodi; to so trenutno najbolj iskane cigarete; ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila; blago te barve je letos zelo iskano 3. knjiž. nenaraven, izumetničen: njegov besedni izraz je precej iskan / ekspr. iskana aktualnost jemlje romanu vrednost ♪
- izlakotováti -újem tudi izlákotovati -ujem in zlakotováti -újem tudi zlákotovati -ujem dov. (á ȗ; á) knjiž., redko izstradati, sestradati: izlakotovati zapornike izlakotován tudi izlákotovan in zlakotován tudi zlákotovan -a -o: izlakotovani jetniki ♪
- izpostíti -póstim in -ím tudi spostíti spóstim in -ím dov., izpôstil in izpóstil tudi spôstil in spóstil (ȋ ọ́, í) nav. ekspr. s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi: zapornike so izpostili; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel ♪
- izpraševálen tudi spraševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraševanje: izpraševalna snov / izpraševalna komisija izpitna komisija / zapornika so pripeljali v izpraševalno sobo ♪
- izpréšati -am dov. (ẹ́) nižje pog. iztisniti: izprešati sok iz grozdja / ekspr. zapornike so mučili, da bi izprešali iz njih priznanje; prim. sprešati ♪
- izpúščati -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
- izstrádati -am dov., tudi izstradála (á) nav. ekspr. z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: zapornike so izstradali; izstradati do smrti; v dveh mesecih internacije se je dodobra izstradal izstrádan -a -o: izstradan človek; ljudje so izstradani in onemogli; ves izstradan je ♪
- iztovóriti -im tudi iztovoríti -ím dov., iztovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spraviti kaj s prevoznega sredstva: iztovoriti prtljago; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo raztovoriti 2. ekspr. spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom: zapornike so iztovorili pred policijsko postajo iztovóriti se, tudi iztovoríti se izkrcati se: turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila iztovórjen -a -o tudi iztovorjèn -êna -o: iztovorjeno blago ♪
- kéntumski -a -o prid. (ẹ̑) lingv., v zvezi kentumski jeziki zahodna skupina indoevropskih jezikov, pri katerih so se prvotni srednjenebni zaporniki spremenili v mehkonebne ♪
- kománda -e ž (ȃ) 1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje: na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj! // pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov 2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo: komanda se s predlogom ne strinja; bataljonska, divizijska komanda; pren., pog. v službi smo dobili novo komando ♦ voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota // sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando 3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo, poveljevanje:
komando dati, izročiti najsposobnejšim; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov ∙ pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja 4. v nekaterih deželah oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda; član taboriščne komande 5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand ♪
- labiálen -lna -o prid. (ȃ) lingv. nanašajoč se na ustnice, ustničen: labialni zapornik ♪
- lisíca -e ž (í) 1. psu podobna zver rdečkasto rjave barve s košatim repom: lisica bevska, laja; lisica je požrla, vzela kokoš; nastaviti lisici past; lov na lisico; biti zvit kot lisica / ekspr. lisica zvitorepka ∙ ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda // lisičja samica: lisica in lisjak 2. pog. lisičje krzno: imeti lisico okoli vratu; plašč, obrobljen z lisico / srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi 3. ekspr. zvit, prebrisan človek, zlasti ženska: ne zaupam ji, to je lisica / zvita lisica 4. mn. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov: imeti lisice na rokah; natakniti, sneti komu lisice; razkleniti lisice / zločinec je bil v lisicah ◊ šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko
tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje; zgod. lisica srednjeveška mučilna priprava za stiskanje palcev; zool. morska lisica velika nevarna morska riba z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; puščavska lisica majhna, lisici podobna severnoafriška zver z velikimi uhlji; fenek; obtečajna, polarna ali severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus ♪
- marseljéza -e ž (ẹ̑) francoska revolucionarna pesem in državna himna: peti marseljezo; orkester je zaigral marseljezo / zapornik je vso noč žvižgal marseljezo; pren. ta pesem bo postala naša marseljeza ♪
1 26 51 
