Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zapor (176-200)


  1.      naložíti  -ím dov., nalóžil (ȋ í) 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo ♪
  2.      napráviti  -im dov. (á ȃ) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati / napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti / iz jabolk napraviti marmelado pridobiti / napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli / napraviti balkonu streho // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad napráviti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno ♪
  3.      naráven  -vna -o prid., narávnejši (á) 1. nanašajoč se na naravo: a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken c) naravni nauki 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon ◊ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike narávno 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega ♪
  4.      naróben  -bna -o prid. (ọ̑) 1. v zvezi narobna stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: primerjati lice in narobno stran; narobna stran tkanine, usnja / volnene tkanine likamo na narobni strani 2. knjiž. obrnjen, obraten: gledati narobno sliko obraza v vodi; kronološko zaporedje je lahko tudi narobno od navedenega // napačen, nepravi: prijeti za narobni konec noža / zavil je v narobno smer ♪
  5.      naslédnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske ♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki ♪
  6.      nasvetováti  -újem in nasvétovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) 1. dati nasvet: prijatelj mi je to nasvetoval; nasvetoval sem mu, naj gre k odvetniku; storil sem, kakor so mi nasvetovali / elipt. zdravnik mu je nasvetoval planine naj gre v planine 2. zastar. predlagati: nasvetovati koga za kako službo; državni pravdnik je nasvetoval za obtoženca osem let zapora ♪
  7.      našpíčiti  -im dov. (í ȋ) pog., ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on našpičil; vsak dan kaj našpiči / našpičil (jih) je za tri mesece zapora ● pog. ob najmanjšem šumu je pes našpičil ušesa prisluhnil z dvignjenimi uhlji našpíčen -a -o 1. deležnik od našpičiti: našpičena grdobija 2. piker, zbadljiv: našpičen človek / ima zelo našpičen jezik // nerazpoložen, razdražljiv: kaj si danes tako našpičen / nekam našpičen je proti nji ♪
  8.      naštéti  -štéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s štetjem ugotoviti določeno število česa: našteli so dva tisoč prebivalcev manj kot pri zadnjem štetju; v preteklem letu so našteli nad sto tisoč obiskovalcev galerije je bilo / naštej do petdeset štej, preštej 2. v govoru, pisavi združiti v zaključeno zaporedje več istovrstnih členov: naštejte najpomembnejša dela Ivana Cankarja; naštel je igralce, ki utegnejo dobiti nagrado; lahko bi našteli še več podobnih primerov / poimensko našteti vse prijavljene 3. pog. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: kupec mu je takoj naštel denar; naštel mu je dva stotaka / našteti komu denar na roko neposredno izplačati ● ekspr. ima le toliko prijateljev, da bi jih lahko na prste ene roke naštel zelo malo; pog. našteti jih komu po hrbtu natepsti ga naštét -a -o: naštete pomanjkljivosti je treba odpraviti; sam.: tudi on je bil med naštetimi ♪
  9.      naštévati  -am nedov. (ẹ́) v govoru, pisavi združevati v zaključeno zaporedje več istovrstnih členov: našteva jim dela, ki jih je treba opraviti; podrobno je začel naštevati vse kraje, ki jih je videl ● pog., ekspr. naštevati jih komu opominjati, oštevati ga ♪
  10.      neskônčen  -čna -o prid. (ó) 1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta b) glede na trajanje: neskončni pohodi; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu ◊ mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile neskônčno prisl.: neskončno uživati, se začuditi; neskončno dolg; biti neskončno srečen; za hišo so porabili neskončno denarja zelo veliko ♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega; mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič; sam.: zasanjati se v neskončno; pojmovanje neskončnega in končnega ♪
  11.      nèzavarován  in nèzavárovan -a -o prid. (ȅ-á; ȅ-á) ki ni zavarovan: pred mrazom nezavarovane rastline so pozeble / nezavarovani kovinski deli / socialno nezavarovane osebe / nezavarovani železniški prehod železniški prehod brez zapornic ● okna je čistil nezavarovan ne da bi bil privezan ◊ alp. nezavarovani plezalec plezalec, ki pri plezanju ni navezan; nezavarovana pot, steza pot, steza brez klinov in žičnih vrvi; zool. nezavarovane živali živali, ki nimajo bodic, žela, strupenih žlez za obrambo ♪
  12.      nìč  ničésar zaim., ničémur, nìč, ničémer, ničímer [mǝr] (ȉ ẹ̑) v nikalnih stavkih izraža nebivanje stvari, pojava v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo a) kot osebek: nič ga ne spravi v zadrego; morda je kaj, morda ni nič; elipt.: potrkal je. Nič; kaj te skrbi? Nič / v zvezi z biti stoji navadno v rodilniku: tu ni ničesar; neprav. ničesar se ni spremenilo nič / s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič dobrega se nam ne obeta; ekspr. doma ni nič drugega kakor prepir / s pridevniškim povedkovim določilom: nič ni tako nujno ali nujnega, da ne bi moglo počakati b) nav. ekspr., v povedni rabi: zanj to ni nič / ta misel ni nič novega; njegov roman ni nič posebnega c) kot predmet: zdaj nima ničesar več; ničesar nisem našel / junak se ničesar ne boji / navadno nesklonljivo, s samostalniško rabljenim pridevnikom: nič novega mi nisi povedal; danes nisem popil še nič toplega / ekspr.: prav ničesar ne razumeš; tudi dinarja mu ne dam, ničesar / ničemur več se ne čudim; te slike si niso v ničemer podobne; izguba se ne da z ničimer nadomestiti / o ničemer drugem ne govori č) v medmetni rabi: nič, najbolje bo, da grem sam ∙ ekspr. ali bo kaj ali ne bo nič izraža nestrpnost; ekspr. nič mu ni, samo dela se bolnega zdrav je; ekspr. več potnikov je bilo ranjenih, vozniku pa ni bilo nič ni bil poškodovan; ekspr. nič ne bo z izletom izleta ne bo; ekspr. to ni ničemur podobno izraža nejevoljo; ekspr. za nič mu ni za nobeno stvar ne kaže zanimanja, se ne meni; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti; ekspr. nič kako smo se zabavali zelo; ekspr. denarja ima nič koliko zelo veliko; ekspr. nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat; ekspr. nič zato, če je revna izraža nepomembnost povedanega; ekspr. tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno; ekspr. iz njega ne bo nikoli nič ne bo postal koristen, pomemben član družbe; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; ekspr. hodil je tja, kot da ni nič izraža (navidezno) neprizadetost; ekspr. govori resnico, nič kot resnico samo resnico; kakor, kot nič ekspr. vzdigne vrečo kakor nič z lahkoto; pog., ekspr. za tako dejanje dobiš pet let kot nič boš obsojen na najmanj pet let (zapora); ekspr. vrže ga kot nič z lahkoto; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ♪
  13.      nìt  níti ž (ȉ ȋ) 1. dolg, tanek skupek vlaken, sesukan okoli svoje osi: nit se je pretrgala; navijati, odstriči nit; presti, sukati nit; nabrati na nit; bombažna, svilena nit; debela, močna nit; dvojna nit; šop niti / nit za krpanje / vdeti nit v šivanko sukanec; pren. na domači kraj ga vežejo nevidne niti; svoje niti so napeljali po vsej državi // navadno s prilastkom kar je temu podobno: gumijasta nit; vtkati zlate niti; pog. fižol brez niti brez žil / mišične niti mišična vlakna 2. ekspr., z rodilnikom kar tvori (strnjeno) zaporedje dogajanj, dogodkov: neskončna nit njenih vprašanj / nadaljevati nit razpravljanja 3. ekspr., s prilastkom kar je v celotnem pojavu bistven sestavni del: ti odnosi so idejna nit romana; govornik se je zmedel, nato pa znova našel nit zgodbe / to je rdeča nit vseh pogovorov ● ekspr. v lase se ji vpletajo srebrne niti začenja siveti; ekspr. vse niti propagande ima v svojih rokah odloča o njej; knjiž. iskal je Ariadnino nit, s katero bi si pomagal iz labirinta problemov rešilno, odrešilno sredstvo; ekspr. presti niti človekove usode določati človekovo usodo; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. zmešal mu je vse niti preprečil njegove načrte; ekspr. njegovo življenje visi na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; ekspr. biti moker do zadnje niti popolnoma, čisto; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ◊ bot. prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika; gastr. skuhati sladkor do niti do take stopnje, da se za kapljo, ki pade z žlice, naredi zelo tanek curek; med. kirurška nit; tekst. efektna nit namenoma neenakomerno izdelana; osnovne niti podolžne niti v tkanini; votkovne niti prečne niti v tkanini; zool. živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus ♪
  14.      nízati  -am nedov. (ȋ) 1. spravljati, pritrjevati drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na kaj, zlasti na vrvico, žico: nizati bisere, jagode / nizati v venec / nizati na vrvico, žico 2. knjiž. delati, da je, prihaja kaj drugo za drugim: režiser je z občutkom nizal prizore / nizati besede v stavke; pren. nizati uspeh za uspehom; nizati zmage 3. publ. navajati, pripovedovati: nizati podatke v časovnem zaporedju; nizati popotne vtise / skozi otroško duševnost niza vrsto pretresljivih usod prikazuje ● ekspr. govorniki so nizali svoje razprave na predsednikovo poročilo naslanjali, opirali nízati se knjiž. vrstiti se, razprostirati se: okoli ravnine se nizajo gore / hiše se nizajo na obeh straneh ceste / ljudje so se nizali v dolgih vrstah // vrstiti se, slediti si: sestanki so se nizali večer za večerom / minute so se nizale druga k drugi ♪
  15.      nóter  prisl. (ọ̄) 1. izraža premikanje ali usmerjenost v zaprt prostor, ant. ven: gledati, spustiti, vabiti noter; stopite noter; elipt. hiša je zaprta, ne morem noter; soba je odprta in ljudje hodijo ven in noter / kot povelje trebuh noter, prsi ven / vrata se odpirajo na noter navznoter; ropotijo smo znesli tja noter / pog. potica je dobra, noter sem dala orehe v nadev ∙ nižje pog. ne govori preveč, ta bi te še noter dal pisal o tebi v časopisu; star. mrzla jesen noter gre se približuje; pog. šli smo že noter v zimo bližala se je zima; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; pog. noter pride manj, kot je stroškov dohodkov je manj; pog. s svojim jezikom te bo še spravila noter v zapor, ječo // v medmetni rabi izraža poziv za vstop: fantje, le noter, noter / na trkanje se oglasi iz sobe: noter naprej 2. pog., navadno v zvezi z do, v prav, čisto: gozd sega noter do jezera; igrati noter do jutra / sejati noter v noč; iti daleč noter v Rusijo 3. zastar. notri: noter jo peče ♪
  16.      nótri  prisl. (ọ̄) 1. izraža stanje ali položaj v zaprtem prostoru, ant. zunaj: pismo je prišlo, pa ne vem, kaj je notri; ostali smo zunaj, notri je zadušno; bila je v zaporu in je notri umrla / tu notri me boli; ekspr. koča je daleč notri v gozdu ∙ pog. zdaj sem pa notri v neprijetnem, kočljivem položaju; pog. bil je več let notri v zaporu, ječi; pog. nekaj notri mi pravi, da ga ne bom več videl slutim, zdi se mi 2. pog., v zvezi z iz prav, čisto: volkovi so prihajali notri iz kočevskih gozdov 3. zastar. noter: naj gre notri ♪
  17.      numerácija  -e ž (á) knjiž. označitev česa s številko, navadno z zaporedno; oštevilčenje: končati numeracijo; zmotiti se pri numeraciji / nova hišna numeracija // številka, ki označuje kaj: zbrisati numeracijo ◊ mat. numeracija sistem številk in njihovega zapisovanja; arabska, rimska numeracija; tekst. metrična numeracija metrična številka ♪
  18.      numerátor  -ja m (ȃ) teh. priprava za označevanje tiskovin, vozovnic z zaporednimi ali določenimi številkami ♪
  19.      numerírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. označiti s številko, navadno z zaporedno; oštevilčiti: numerirati dopise, sobe / numerirati strani ♦ trg. numerirati blago napisati nanj ceno, številko dobavnice numeríran -a -o: numerirani sedeži ♦ zal. numerirana izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami ♪
  20.      občevánje  -a s (ȃ) glagolnik od občevati: a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje ♪
  21.      obdržáti  -ím dov. (á í) 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal // ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju // ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini // narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma // narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja // ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce 5. ne prenehati a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti / obdržati družinske navade c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči // ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo ♦ šah. obdržati figuro 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil ● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa obdržáti se 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala // pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo ● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati ♪
  22.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  23.      obráten 1 -tna -o prid. (ȃ) 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom 2. drugačen od izhodiščnega a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega ● publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju ◊ mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča obrátno 1. prislov od obraten: obratno trditi; obratno sorazmeren odnos / v povedni rabi: analize kažejo, da je ravno obratno; zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali 2. publ. uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno, narobe: ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je; obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen ♪
  24.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  25.      obsôdba  -e ž (ō) glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti ♪

   51 76 101 126 151 176 201 226 251 276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA