Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zapor (101-125) ![](arw_left.gif)
- izpostíti -póstim in -ím tudi spostíti spóstim in -ím dov., izpôstil in izpóstil tudi spôstil in spóstil (ȋ ọ́, í) nav. ekspr. s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi: zapornike so izpostili; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel ♪
- izpraševálen tudi spraševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraševanje: izpraševalna snov / izpraševalna komisija izpitna komisija / zapornika so pripeljali v izpraševalno sobo ♪
- izpréšati -am dov. (ẹ́) nižje pog. iztisniti: izprešati sok iz grozdja / ekspr. zapornike so mučili, da bi izprešali iz njih priznanje; prim. sprešati ♪
- izpúst -a m (ȗ) 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko ◊ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ♪
- izpustítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izpustiti: izpustitev obsojenca; izpustitev iz zapora; izpustitev na prostost / izpustitev črke ♪
- izpústnica -e ž (ȗ) star. pismeno potrdilo o izpustitvi, izpustu: dobiti izpustnico; izpustnica iz šole, zapora ♪
- izpúščati -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
- izstrádati -am dov., tudi izstradála (á) nav. ekspr. z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: zapornike so izstradali; izstradati do smrti; v dveh mesecih internacije se je dodobra izstradal izstrádan -a -o: izstradan človek; ljudje so izstradani in onemogli; ves izstradan je ♪
- iztihotápiti -im dov. (á ȃ) skrivaj, na nedovoljen način odnesti, spraviti iz česa: iztihotapiti pismo iz zapora; iztihotapiti blago čez mejo / ranjenega partizana so iztihotapili iz zastražene bolnice iztihotápiti se ekspr. skrivaj, neopazno oditi: bos se je iztihotapil iz hiše; iztihotapili so se na cesto ♪
- iztovóriti -im tudi iztovoríti -ím dov., iztovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spraviti kaj s prevoznega sredstva: iztovoriti prtljago; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo raztovoriti 2. ekspr. spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom: zapornike so iztovorili pred policijsko postajo iztovóriti se, tudi iztovoríti se izkrcati se: turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila iztovórjen -a -o tudi iztovorjèn -êna -o: iztovorjeno blago ♪
- jéča -e ž (ẹ́) 1. nav. ekspr. prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost; zapor: okupatorji so napolnili ječe z nedolžnimi ljudmi; vlačili so jih po ječah in taboriščih; fašistične ječe / bati se ječe; pren. zbežati iz ječe civilizacije ∙ ekspr. vreči, vtakniti koga v ječo zapreti ga; ekspr. Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani 2. nekdaj navadno zelo neudoben prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost, zlasti v gradovih: ogledati si ječe; pobegniti, rešiti se iz ječe; dve leti je bil v ječi 3. jur., do 1930 prostostna kazen za hudodelstva: obsoditi koga na več let ječe / težka ječa; trdnjavska ječa v nekaterih deželah, nekdaj kazen za velika hudodelstva ♪
- jetníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na jetnike: jetniške barake, celice / progaste jetniške obleke / jetniški paznik do 1945 paznik v kaznilnici ali sodnem zaporu ♪
- jetníšnica -e ž (ȋ) 1. stavba, v kateri so jetniki: grad je bil med vojno jetnišnica 2. do 1945 stavba na sedežu okrožnih sodišč, v kateri so sodni zapori: jetnišnice in kaznilnice ♪
- kadénca -e ž (ẹ̑) muz. 1. zaporedje akordov, s katerim se končuje glasbena misel, skladba: melodija se konča z ustaljeno kadenco / avtentična, plagalna kadenca // knjiž., navadno s prilastkom zvok, zven: poznala je kadenco njegovih korakov / kadence smeha 2. virtuozni vokalni ali instrumentalni solistični del skladbe: pevka je zapela učinkovito kadenco ◊ lingv. padajoči tonski potek na koncu stavka ♪
- kadencírati -am dov. in nedov. (ȋ) muz. končati glasbeno misel, skladbo z zaporedjem akordov: pianist je kadenciral temo vedno na drugačen način kadencíran -a -o: kadencirano petje ♪
- kájha -e ž (ȃ) nar. vzhodnoštajersko zapor, ječa: žandarji so ga odgnali v kajho / sedeti v kajhi ♪
- kájpak prisl. (ā) ekspr. izraža samoumevnost trditve; seveda: v zaporu kajpak ni bilo pernice; kajpak, stvar je premisleka vredna / v medmetni rabi boš prišel? Kajpak! se je zasmejal ♪
- kasárna -e ž (ȃ) pog. vojašnica: zgraditi kasarno; vojaki so se vračali v kasarno / zaprt je bil v belgijski kasarni v vojašnici v Ljubljani, v kateri so bili med okupacijo zapori / spremeniti šolo v kasarno // slabš. večstanovanjsko poslopje, navadno staro, enolično: stanovalci dvonadstropne delavske kasarne / stanovanjska kasarna ♪
- kaskáda -e ž (ȃ) knjiž. manjši stopničasti slap: umetno narejena kaskada; kaskade in fontane / voda pada v več kaskadah; pren., ekspr. kaskada besed, smeha ♦ geogr. brzica; grad. del odtočnega kanala v obliki stopnice, ki omogoča v strmem terenu predpisani padec kanala; zaporedje takih delov ♪
- kaskáden -dna -o prid. (ȃ) teh. postavljen zaporedno, v padajočih stopnjah: kaskadna hidroelektrarna / kaskadna vezava ♪
- kátorga tudi katórga -e ž (ȃ; ọ̑) v carski Rusiji kraj, prostor izgona, zapora in težkega prisilnega dela: pobegniti iz katorge; poslati v katorgo; sibirska katorga // kazen, ki se prestaja v takih okoliščinah: prestajati katorgo; obsoditi na katorgo ♪
- kázen -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
- kaznováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) dati, določiti komu kazen: kaznovati otroka; kaznovali so jo zaradi nereda; v šoli so ga kaznovali, ker je motil pouk; milo, ostro kaznovati / fanta so eksemplarično kaznovali / kaznovati zločince; sleparja so kaznovali brez usmiljenja; kaznovati koga z globo, smrtjo / to dejanje se kaznuje z zaporom do enega leta kaznován -a -o: bil je kaznovan za več prestopkov; sam.: kaznovani je moral plačati denarno kazen ♪
- kéha -e ž (ẹ̑) nižje pog. zapor, ječa: pobegniti iz kehe; je že dve leti v kehi / dobil je štiri tedne kehe ♪
- kéntumski -a -o prid. (ẹ̑) lingv., v zvezi kentumski jeziki zahodna skupina indoevropskih jezikov, pri katerih so se prvotni srednjenebni zaporniki spremenili v mehkonebne ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226