Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zamisel (39-63)


  1.      résda  prisl. (ẹ̑) 1. izraža podkrepitev trditve; res: ta dolina je resda lepa 2. izraža rahlo omejitev, pridržek: zamisel je resda dobra, samo izvedljiva ni 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev: hudo je, resda; resda, tako je rekel ♪
  2.      resníčnost  -i ž (ȋ) 1. kar resnično je, obstaja: dojemati, spoznavati resničnost; na grotesken način prikazovati resničnost; ločiti sanjski svet od resničnosti; umetniško podoživetje resničnosti / izkustvena resničnost; objektivna, subjektivna resničnost; zgodovinska resničnost / podatki ne ustrezajo resničnosti 2. lastnost, značilnost resničnega: dokazati resničnost izjave; potrditi resničnost dogodka; zanikati resničnost česa / dvomiti o resničnosti njegove veselosti ● publ. zamisel bo kmalu postala resničnost bo uresničena; publ. opisoval je resničnost svojega časa razmere ♪
  3.      režisêrjev  -a -o (ȇ) pridevnik od režiser: režiserjeva zamisel; režiserjevo delo z igralci ♪
  4.      sprelép  -a -o tudi -ó prid. (ẹ̑ ẹ́) star. prelep: sprelepa deklica / sprelepa zamisel sprelepó prisl.: sprelepo peti ♪
  5.      stvárnost  -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
  6.      surrealističen  -čna -o [sírrealíst-] prid. (ȋ-í) nanašajoč se na surrealizem: surrealistični slikar; surrealistično pesništvo / surrealistična zamisel režije surrealistično prisl.: surrealistično grotesken ♪
  7.      svójski  -a -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: roža svojskega vonja / to je bila svojska oblika protesta; svojska zamisel / zavzema svojsko mesto v literaturi posebno; svojsko pojmovanje izvirno, samostojno / svojski stil / delo razodeva svojskega pisatelja 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: pisal je svojski jezik; pokrajino opisuje na svojski način / svojske lastnosti otroka / vsem je svojsko to, da ljubijo naravo ● zastar. to je naredil sam, iz svojskih nagibov iz svojih, lastnih; zastar. ta človek mu je v marsičem svojski podoben, enak svójsko prisl.: svojsko živeti ♪
  8.      štúdija  -e ž (ú) 1. krajše znanstveno delo: napisati študijo; kritična, primerjalna študija; sociološka študija; študija o povojni dramatiki; podatki iz študije; monografije, študije in razprave / študija je pokazala stanje v kmetijstvu / publ. longitudinalna študija ki proučuje razvoj kake osebe, družbenega pojava v daljši dobi; spremna študija h knjigi 2. um. risba, slika, ki podaja videz ali zamisel kakega predmeta, kot priprava na umetniško delo: krajinska študija; študija roke / študija glave v glini / pripravljalna študija ◊ šah. umetno narejena pozicija z zahtevo, da se doseže zmaga, remi ♪
  9.      têmelj  -a m (é) 1. nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji: izpodkopati, postaviti, utrditi temelje; betonski, zidani temelji; majav, trden temelj / kopati temelje za novo stavbo / kamnit temelj spomenika 2. kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: postaviti temelje za nadaljnji razvoj; materialni temelji družine; temelji države / ekspr. diktaturi se spodmika temelj / publ. to so ugotovili na temelju zbranih podatkov na osnovi, podlagi // kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: gospodarski, idejni temelji politike; znanstveni temelji svetovanja; značaj je temelj osebnosti // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto; podlaga, osnova: pogodba je temelj njihovih zahtev 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: temelji pedagogike / temelji socialistične morale 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom popolnoma, čisto: uničiti kaj do temelja, temeljev; to zamisel je treba iz temelja predelati; njegovo življenje se je v temeljih spremenilo ♪
  10.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  11.      udéjstviti  -im dov. (ẹ̑) knjiž. uresničiti, izvesti, izpolniti: udejstviti načrt, zamisel / udejstviti izobraževanje / udejstviti svojo osebnost ♪
  12.      ukrêsniti  -em, tudi ukresníti in ukrésniti -em dov. (é ȇ; ȋ ẹ́ ẹ̑) redko ukresati: ukresniti iskro, ogenj / ukresnila se mu je odlična zamisel ♪
  13.      umíslek  -a [lǝk] m (ȋ) star. domislek, zamisel: ta umislek je bil poguben za vse; njihovi čudaški, veseli umisleki ♪
  14.      upodóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. predstaviti, izraziti kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi: z nekaj črtami upodobiti zamisel / upodobiti žalosten izraz oči; upodobiti jezdeca, sončni zahod; upodobiti na platno, v kamen ♦ geom. upodobiti geometrijsko tvorbo predstaviti jo z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije 2. predstaviti, izraziti kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh: v romanu je upodobil posebno vrsto žensk; filmsko upodobiti koga / knjiž. glavno junakinjo je igralka upodobila s pravo mero čustva odigrala, zaigrala upodóbljen -a -o: na slikah so upodobljeni dogodki iz vojne; upodobljena figura; realistično upodobljen človek ♪
  15.      upodobljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da upodobiti: upodobljiva zamisel / odrsko težko upodobljivo delo ♪
  16.      upredmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: upredmetiti idejo; upredmetiti pozitivno in negativno v življenju upredméten -a -o: upredmetena zamisel ♦ ekon. upredmeteno delo v proizvod vloženo delo ♪
  17.      uprizorítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na uprizoritev 1: uprizoritveni načrt; uprizoritvena zamisel / uprizoritvene težave / uprizoritveni čas / uprizoritvena dejavnost ♪
  18.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  19.      usnovíti  -ím tudi usnóviti -im dov., usnóvil (ȋ í; ọ̄ ọ̑) knjiž. uresničiti, konkretizirati: usnoviti idejo, zamisel usnóvljen -a -o tudi usnovljèn -êna -o: usnovljeni načrti ♪
  20.      utelésiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju uteléšen -a -o 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo ♪
  21.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪
  22.      vsèslovánski  -a -o prid. (ȅ-ȃ) 1. nanašajoč se na vse Slovane: vseslovanski kongres / vseslovansko sodelovanje 2. nanašajoč se na vseslovanstvo: vseslovanske ideje / zamisel o vseslovanskem jeziku ♪
  23.      zamíslek  -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. 1. zamisel: na poti se mu je pojavilo veliko novih zamislekov; duhovit, izviren zamislek; zanimiv zamislek režiserja / uresničiti svoje zamisleke 2. glagolnik od zamisliti si: začeti razpravljanje z zamislekom problema / ta primer je vreden zamisleka ♪
  24.      zamíslica  -e ž (ȋ) knjiž. zamisel: igralka je uresničila režiserjeve zamislice ♪
  25.      zarís  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zarisati: hiter zaris znamenja v pesek / zaris potovanja na zemljevid 2. kar je zarisano, narisano: opaziti na steni zarise iz dveh črt; globoki zarisi koles odtisi 3. kar se zariše: zaris senc na steni / temen zaris gore na obzorju 4. knjiž. zamisel, zasnova: podati zaris delovanja društva / ohranilo se je več zarisov njegove študije osnutkov 5. knjiž. opis, prikaz: pesmim je dodan kratek zaris pesnikovega življenja; zgodovinski zaris razvoja povojne lirike ♪

   1 14 39



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA