Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zalitev (26-48)


  1.      odpustljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva; odpustljivo ravnanje ♪
  2.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
  3.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  4.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  5.      pljúnek  -nka m (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek ∙ ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota ♪
  6.      pogóltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) nav. ekspr. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda 2. narediti, da kaj ni a) več vidno: može je pogoltnil gozd; zrl je za njim, dokler ga ni pogoltnila tema b) slišno: šumenje je pogoltnilo hrup mesta; ropot je pogoltnil njegove besede 3. ne izreči, zamolčati: pogoltnil je kletvico; svoj odgovor je moral pogoltniti // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: teh očitkov ni mogoče mirno pogoltniti; pogoltniti žalitev // obvladati, zadržati: pogoltniti jezo ● ekspr. to delo mu je pogoltnilo veliko časa zanj je porabil; ekspr. hiša mu je pogoltnila vse prihranke vse je porabil zanjo; ekspr. vse, kar sva tukaj govorila, naj pogoltnejo stene o tem molči, ne govori nikomur ♪
  7.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  8.      požrêti  -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas ● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje ∙ ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen požŕt -a -o: požrta jed, pijača ♪
  9.      preklícati  -klíčem dov., preklícala in preklicála (í ȋ) 1. razglasiti kaj za neveljavno: vlada je preklicala vrsto ukrepov; preklicati imenovanje, oporoko, pooblastilo / preklicati ček; dati preklicati izgubljene dokumente; preklicati v časopisu 2. razglasiti vest, trditev za neresnično, navadno v časopisu: preklicati novico; zahtevali so, da obrekovanje prekliče; preklicati žalitev / ekspr. prekliči, kar si rekel, drugače boš tepen / javno preklicati 3. z izjavo sporočiti prenehanje vztrajanja pri čem: preklicati sklep / preklicati odpoved, odstop / preklicati (svojo) udeležbo na dirkah odpovedati // prenehati priznavati kaj, odpovedati se čemu: pod grožnjo grmade je preklical svoje prepričanje; prigovarjal jim je, naj prekličejo zmote 4. razglasiti prenehanje odgovornosti za dejanje kake osebe v zvezi s premoženjem: preklicati svojega moža; zagrozil je sinu, da ga bo preklical // jur. odvzeti poslovno sposobnost: sodišče ga je preklicalo zaradi pijanstva 5. jur., nekdaj odvzeti pravno varstvo: preklicali so ga in izgnali preklícan -a -o 1. deležnik od preklicati: preklicana žalitev; preklicano pooblastilo 2. presnet, preklet: zaradi teh preklicanih vozičkov ne bodo dosegli norme; niti en dan nam to preklicano vreme ni prizaneslo preklícano prisl. 1. zelo, hudo: preklicano smo se trudili; nanjo je bil preklicano ponosen; preklicano dolgo je trajalo 2. v medmetni rabi izraža presenečenje: preklicano, težko je ♪
  10.      preslíšati  -im dov. (í ȋ) 1. s sluhom ne dojeti: zgodilo se je, da je preslišal njegovo klicanje; preslišati vprašanje; naredil se je, kot da bi te besede preslišal / preslišati budilko / zdelo se mi je, da me je preslišal 2. ekspr. zavestno sprejeti kako izjavo, navadno neprijetno, brez odziva: pojasnilo ga ni zadovoljilo, zato ga je preslišal; naslednje vprašanje je kar preslišal; preslišati žalitev 3. ekspr. postati deležen razmeroma veliko neprijetnih trditev, besed: veliko ostrih besed, očitkov je moral preslišati na ta račun; od svojih tovarišev je moral marsikaj preslišati ♪
  11.      revanšírati se  -am se tudi revanžírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) knjiž. povrniti, oddolžiti se: revanširati se za uslugo; ne vem, s čim bi se vam revanširal / za žalitev se ti bom že še revanširal maščeval / kot vljudnostna fraza kako naj se vam revanširam ● knjiž. v povratni tekmi se je moštvo revanširalo za poraz je zmagalo ♪
  12.      samogíben  -bna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli ♪
  13.      simbóličen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na simboliko ali simbol: simbolični gibi; barve na sliki so simbolične / knjiga nosi simboličen naslov; rožmarin ima simboličen pomen; grb kot simbolični znak države / simbolično izražanje, sporazumevanje / simbolično število po ljudskem verovanju število, ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen 2. ekspr. zelo majhen, nizek: prodati kaj za simbolično ceno; to so bile le simbolične kazni / dobili so simbolična darila ◊ elektr. simbolični jezik umetni jezik, pri katerem je naslov operanda izražen s simbolom; jur. simbolični prenos blaga prenos z izročitvijo listine; simbolična razžalitev razžalitev z znamenji, gestami simbólično prisl.: simbolično izražati čustva; to je bilo le simbolično plačano ♪
  14.      stràšen  in strášen -šna -o prid., strašnéjši in stràšnejši in strášnejši (ȁ; ā) 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev // zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno // pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke stràšno in strášno stil. strašnó 1. prislov od strašen: strašno se bliska, dežuje, grmi; strašno se jeziti, rjoveti; strašno se mu je mudilo; strašno je drag, lep; strašno hudo ji je za njim; strašno rad dela na vrtu / elipt. imajo strašno snovi za klepet zelo veliko 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: strašno bi bilo umreti tako mlad; najstrašnejše zanj je bilo, da je moral ležati / pri njih doma je strašno imajo zelo neurejene razmere // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža hudo prizadetost, strah: strašno mi je ob misli, da bo ves trud zaman; ob pogledu nanj ji je bilo strašno pri srcu 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost: kaj so naredili z njim, strašno ● žarg. uspela si že prvič. Strašna si izraža pohvalo, priznanje; pog. strašno ga je imelo, da bi to storil komaj se je premagal, da tega ni storil; sam.: zgodilo se je nekaj strašnega; dežuje, zato ni nič strašnega, če kdo zamudi ♪
  15.      šè  prisl. (ȅ) 1. izraža nadaljevanje trajanja, obstajanja česa: on še dela, živi; ali jo še poznaš; zgodaj je, vsi še spijo; kriza še traja; vstopnice so še v prodaji / bil je še dan, a v gozdu je bilo že temno; zunaj je še toplo / še je bolan; še so pošteni ljudje na svetu; še je sposoben čustev / države se še naprej oborožujejo; še vedno redno telovadi 2. z zanikanim povedkom izraža, da se (pričakovano) dejanje ali stanje do trenutka govorjenja ne uresniči: ni še prišel; tega še nisem vedel; predstava se še ni začela; sonce še ni zašlo; tega še ni mogoče popraviti / dozdaj se še ni oglasil; kaj takega še nikoli nisem doživel, videl // izraža omejitev stanja, trditve do trenutka govorjenja: ni še čas za akcijo; nisi še prepozen; to še ni nobena starost; nisem še zdrav 3. izraža ponovitev dejanja ali stanja: povabila jih je, naj še pridejo; zvečer se bomo še videli; še zapleši / še boš vesel, čeprav si zdaj žalosten / v medmetni rabi navdušeni gledalci so vzklikali: še, še 4. izraža dopustitev dejanja ali stanja: še padla bo, če ne bo pazila; to ti bo vendarle še uspelo; še zbolel bo zaradi skrbi; s tem bodo morda še zadovoljni / kar naj gre, se bo že še kesal // izraža možnost uresničitve dejanja: pridelke so pred snegom še pospravili, drv pa niso pripravili; kritiko bi še prenesel, ne pa žalitev; na vlak boš še prišel, na avtobus pa ne // poudarja uresničljivost dejanja: vi boste to še dočakali; gotovo bo še prišel, kar počakaj 5. izraža dodajanje: tam so ostali še dva meseca; prišla sta še oče in brat; igrati še dve partiji; prinesite še eno pivo; dolij še malo vode; elipt. daj mi še / še nekaj se je zgodilo; še to ti moram povedati; govori z njim še enkrat; še malo potrpite / ob koncu bi še dodal, pripomnil / dela v tovarni, poleg tega pa še študira; sama hudobija te je. Pa še nesramen si; zmerjal ga je in povrhu še pretepel / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; ali niso tudi pri vas vlomili? Še tega bi bilo treba // poudarja, da je navedena količina preostanek od večje količine: od tisočaka mu je ostalo še dvesto dinarjev; do cilja je imel samo še sto metrov 6. izraža, da kaj ni omejeno na navedeno: še odrasli se ga bojijo; to je huda pijača še za krepkega moža / še celo z učitelji se prepira; izkoristil je vsako, še tako majhno prednost; ekspr. še tisto malo nam ne privoščijo / tam ne moreš uspeti, če si še tako prizadeven; če še tako prosiš, tega ne dovolim // krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: včasih še za kruh nima; zanj se še zmeni ne / še veliki talenti ne dosežejo cilja brez dela; pog. kaj še tega ne veš, kako ji je ime 7. izraža presenetljivost česa: zjutraj je šla še v službo, zvečer je bila že mrtva; nisem vsega porabil, še ostalo mi je; nazadnje je še pametno ravnal 8. poudarja navedeni čas z izključevanjem poznejšega: vse bom še danes uredil; še jutri lahko to dobite; še včeraj bi bilo mogoče / ne bodi nestrpna, še nocoj bo prišel 9. v nikalnem stavku, z izrazom mere, količine izraža nedoseženost kake mere, količine: še petnajst let ni stara; še tri kilograme ne tehta / ekspr. še malo ji ni podoben sploh ji ni podoben 10. poudarja pomen besede, na katero se nanaša: še zadovoljen boš, če jo boš dobil; obleka je še kar dobra; na sina je še posebej ponosna; še rad bo delal; čevlji so še skoraj novi; elipt. kako pa kaj zdravje? Še kar / napad jih je zmedel, še zlasti, ker je bil ranjen tudi poveljnik 11. navadno s primernikom krepi pomen primernika: pot je bila še daljša, kot smo predvidevali; bilo je še lepše; zdaj je še na slabšem kot prej; otrok se je še tesneje privil k materi / hotela se je še bolj poučiti o vsem; znal je še manj kot mi; še več bi pojedel, ko bi imel / ekspr.: ne strinjam se z njim, še več, preziram ga; osebe niso plastične, še manj pa psihološko izdelane in tudi psihološko niso izdelane // s presežnikom omejuje presežnik: predstava ni navdušila, še najboljša je bila glasba; ta mu je še najbolj všeč 12. ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža močno zanikanje: kaj takega niso hoteli niti slišati, kaj še verjeti; naredil ni niti enega izpita, kaj še diplomo ● ekspr. kje je še cilj cilj je daleč; ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; ekspr. kaj takega pa še ne izraža začudenje, nejevoljo; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. o tem se mu še sanja ne o tem nič ne ve; ekspr. si naredil izpit? Še vprašaš izraža samoumevnost pritrditve; ekspr. vzemi ga, še bog če te mara izraža hvaležnost, zadovoljstvo; ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice; ekspr. ali mislite, da ga je bilo sram? Kaj še ne; ekspr. smem v kino? Kaj (pa) še, uči se izraža zavrnitev; ekspr. ni se izdal, v resnici pa mu je bilo še kako žal zelo; še kakšen ekspr. hišo ima, pa še kakšno zelo lepo, veliko; ekspr. tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne velike; ekspr. spomin ima, pa še kakšen zelo dober; ekspr. nima ga rad, še manj pa koga drugega tudi drugih nima rad; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. še sreča, da je prišel izraža veselje, zadovoljstvo; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. spet si vse polil. Samo še enkrat izraža grožnjo, svarilo; ekspr. imeli so dela še in še zelo veliko; ekspr. lahko bi še in še naštevali dolgo; star. če bi imel svojega konja, bi bilo že še bi za silo shajal; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni dobro; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti ♪
  16.      têžek  in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni / težki portali masivni; težke črne kite debele / težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva / za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda / izvedeti težko resnico zelo neprijetno / težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan / od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj ● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek ◊ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže težkó 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal ♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo / težko pasti na tla z močnim udarcem ● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji ♪
  17.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  18.      vnebóvpijóč  tudi vnebóvpijòč -óča -e prid. (ọ̑-ọ̄ ọ̑-ọ́; ọ̑-ȍ ọ̑-ọ́) ekspr. zelo velik: vnebovpijoča krivica; vnebovpijoča revščina / vnebovpijoča žalitev zelo huda ♪
  19.      vnìčdévanje  tudi vnìčdevánje -a s (ȉ-ẹ́; ȉ-ȃ) pog. omalovaževanje, podcenjevanje: polemika brez žalitev in vničdevanja nasprotnika ♪
  20.      vrníti  in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
  21.      zadostílen  -lna -o prid. (ȋ) star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje ♦ rel. zadostilna molitev ♪
  22.      zafrkljívost  -i ž (í) pog. lastnost, značilnost človeka, ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: motila jih je fantova zafrkljivost; robatost in zafrkljivost / ni mogel prenašati takih žalitev in zafrkljivosti besed, dejanj, ki dražijo koga, se norčujejo iz koga ♪
  23.      žêlo  -a s (é) 1. organ na zadku zlasti nekaterih žuželk, podoben koničasti cevki: škorpijon porine, zabode, zasadi želo v žrtev; čebelje, osje želo; ostro, strupeno želo; bridka misel se mu je kot želo zadrla v srce; pren. strah se je s stoterimi želi zadrl v srca ljudi 2. ekspr. zbadljiva misel, zbadljivost: v odgovoru je začutila ostro želo / skušala je omiliti boleče želo njegovih žalitev ostrino; ti epigrami so brez pravega žela // s prilastkom negativna sila: začutiti pekoče želo ljubosumja, nevoščljivosti, maščevalnosti ♪

   1 26



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA