Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zalitev (48) 
- žalítev -tve ž (ȋ) glagolnik od žaliti: biti kaznovan zaradi žalitve uradne osebe; besedna žalitev; huda, nesramna žalitev; pogoste žalitve / žalitev časti, ugleda / to je žalitev Boga // kar koga žali: zavrnitev darila bi bila žalitev; preslišati, ekspr. požreti žalitev; maščevati se za žalitve ♪
- razžalítev -tve ž (ȋ) glagolnik od razžaliti: tožil ga je zaradi razžalitve / vsi so imeli njegove besede za razžalitev / razžalitev časti ♦ jur. besedna, dejanska, simbolična razžalitev ♪
- užalítev -tve ž (ȋ) glagolnik od užaliti: pozabiti užalitev ♪
- bógstvo -a s (ọ̑) star. božanstvo, bog: žalitev bogstva / Srce je moje bilo oltar, pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar (F. Prešeren) ♪
- část -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste
prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo ◊ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ♪
- dejánski -a -o prid. (ȃ) ki v resnici je, obstaja: povrnili mu bodo samo dejanske izdatke; dejanski položaj; dejanska vrednost; ugotoviti dejansko stanje / proletariat je dejanski voditelj naroda; podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam ♦ ekon. dejanska cena cena, po kateri se blago prodaja; jur. dejanska razžalitev dejánsko prislov od dejanski: vse se je dejansko uresničilo; vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo ∙ v prepiru se ga je dejansko lotil ga je pretepel, udaril // publ. poudarja trditev: podjetje je dejansko že osvojilo tuje tržišče; tako ravnanje dejansko samo škoduje; dejansko je anahronizem, da še tako ravnajo ♪
- drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo / ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav. ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno / drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit ♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem
nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa ● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je ∙ ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago ∙ vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
- duelírati se -am se nedov. (ȋ) knjiž. dvobojevati se: žalitev ga je tako razjezila, da se je hotel kar duelirati ♪
- húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda
novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo;
hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je
povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
- injúrija -e ž (ū) jur. razžalitev: ugotoviti injurijo / realna injurija z žaljivim ravnanjem, dejanska razžalitev; verbalna injurija z žaljivimi besedami, besedna razžalitev ♪
- insúlt -a m (ȗ) knjiž. napad, razžalitev: vsi so imeli njegove besede za insult; oseben, podel insult ♦ med. epileptični insulti epileptični napadi ♪
- krváv -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kri: a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica / krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo /
moral je plačevati krvave denarje ● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil ◊ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum krvávo 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje;
krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel ♪
- maščeváti -újem dov. in nedov. (á ȗ) napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivico: maščevati krivico, razžalitev; maščevati bratovo smrt; sklenil je, da se bo maščeval; maščevati se komu; maščevati se za krivico, očeta; maščevati se nad kom maščeváti se nav. 3. os. povzročiti slabe, neprijetne posledice: malomarnost pri delu se bo kasneje zelo maščevala; to se jim bo še maščevalo ∙ vsaka krivica se maščuje maščeván -a -o: zločin je bil maščevan ♪
- míl -a -o prid., miléjši (ȋ ȋ) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi
trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji
kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati ∙ ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
- namíšljen -a -o prid. (ȋ) 1. ki v resničnosti ne obstaja: boj med stvarnim in namišljenim svetom / uveljavil je svoje dejanske in namišljene pravice; bila je resnična žalitev, ne namišljena 2. v mislih izoblikovan, ustvarjen in ne ustrezen resnici: namišljen bolnik; srečal je svojega namišljenega sovražnika / namišljen napad; prim. namisliti ♪
- natrpéti se -ím se dov., tudi natŕpel se; natrpljèn (ẹ́ í) v trpljenju doseči veliko, preveliko mero: med vojno so se natrpeli / natrpeti se žalitev ♪
- nèhôten -tna -o prid. (ȅ-ó ȅ-ō) 1. nasproten, drugačen od hotnega: nehotni gibi; nehotna dejanja ♦ anat. nehotne mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje 2. knjiž. ki ni hotèn, ni nameren; nèhotèn: mirno je sprejel kazen za svojo nehotno krivdo; nehotna žalitev / na licu mu je zaigral nehoten nasmeh nasmeh proti volji ♪
- nèhotèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni hotèn, ni nameren: nehotena žalitev; nehoteno maščevanje / dogodek mu je vzbujal nehoteno spoštovanje spoštovanje proti volji / redko nehoteni gibi nehotni ♦ med. nehoteni splav spontani splav ♪
- nèmaščeván -a -o prid. (ȅ-á) ki ni maščevan: nemaščevana krivica, žalitev ♪
- nèodpústen -tna -o prid. (ȅ-ú) knjiž. neodpustljiv: neodpustna žalitev / neodpustna napaka ♪
- nèodpustljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da odpustiti: neodpustljiva žalitev; neodpustljivo ravnanje // ekspr. zelo velik, hud: neodpustljiva napaka, zamuda nèodpustljívo prisl.: igrali so neodpustljivo slabo ♪
- nèzaslíšan -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dosegel je nezaslišan uspeh; nezaslišana lepota; to je res nezaslišana malomarnost; nezaslišana žalitev; pojavilo se je nezaslišano število udeležencev / tam so nezaslišane cene zelo visoke / to je bila zanje nezaslišana novost; nezaslišano odkritje // nenavaden, čuden: takrat so se godile nezaslišane stvari; denar je dobil nazaj po nezaslišanem naključju // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nezaslišan lenuh ● redko to je nezaslišan človek nemogoč, grozen nèzaslíšano 1. prislov od nezaslišan: nezaslišano ga boli glava; nezaslišano bogat pridelek; nezaslišano lepa povest 2. ekspr., navadno v povedni rabi izraža začudenje, ogorčenje: to je nezaslišano / v medmetni rabi nezaslišano, jaz da sem kriv ♪
- obžalováti -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista
sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
- odgovoríti -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ȋ í) 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti // pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril // sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril,
če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili // napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto // povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno // oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok ♦ ptt odgovoriti na telefonski klic ob signalu na
določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče // reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril // narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta ● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se:
odgovoriti se ljubezni ♪
- odpustíti -ím dov., odpústil (ȋ í) 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite ∙ ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo ♦ rel. odpustiti grehe 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen ♪
1 26 
