Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
zaimenski (9) 
- zaiménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaimek: zaimenska osnova / zaimenski prislov prislov s splošnim pomenom, ki zamenjuje kak prislov ali prislovno določilo; zaimenska beseda beseda, ki ima lastnosti zaimka; zaimenska sklanjatev sklanjatev zaimka; taka sklanjatev pridevniških besed ♪
- bógvé in bóg vé [-kv-] prisl. (ọ̑-ẹ́) 1. izraža negotovost, nedoločnost: bogve ali še živi; bogve zakaj ga ni; joče ali od žalosti ali od jeze, bogve; spomin na bogve koga; ženejo jih bogve kam; prišel je od bogve kod // ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je bogve kaj; bogve koliko težav te še čaka; bogve kolikokrat je to pravil; zdaj bi bila že bogve kje daleč / ni bogve kako svetlo; nimam bogve kaj denarja imam malo denarja / piše se tudi skupaj: vino ni bogvekaj prida; rodil se je bogvekje 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: bogve da ga je vesela / bogve, ne poznam ga ♪
- člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom
oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez
velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
- ísti -a -o prid. (ȋ) 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr. ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed prav ta // ekspr., v zvezi z en poudarja nespremenjenost, ponavljanje: vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed 2. pog. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje a) med seboj; enak: dvojčka sta čisto ista b) pri dveh ali več osebah, stvareh: imajo iste cilje, interese; vsi so v istem položaju;
besedi z istim pomenom; imata obleko iste barve; sta iste starosti; vsi so istega mnenja c) od določenega, primerjanega: delo je opravil v istem času kot drugi; iste čevlje ima kakor ti; ima isto bolezen kot oče; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil // ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse isti; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti 3. pog., navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak: nič se ni spremenil, vedno isti je; čisto ista je kot pred petimi leti 4. zastar., v zaimenski rabi ta, tisti: v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu — isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali jih; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust da bi mu dovolilo ● zastar. prišla sta oba v isti čas istočasno, hkrati; ekspr.
vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej prav takrat; govoriti, najti isti jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. meče vse v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; ekspr. vse bi rad povedal v isti sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem ísti -a -o sam.: isto je izjavil pri zaslišanju kot pri razpravi; ekspr. zmeraj goni (eno in) isto; ekspr. pa smo na istem kot prej v enakem položaju kot pred dogodkom, dejanjem, od katerega smo pričakovali spremembo; prim. isto ♪
- kdóvé in kdó vé prisl. (ọ̄-ẹ́) izraža negotovost, nedoločnost: kdove ali je zdrava; morda je še živ, kdove; odšel je kdove kam; to je izrezek iz kdove katere revije; prišel je kdove odkod // ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je kdove kaj; kdove kolikokrat si ga že srečal / ne računajo na kdove kolikšen obisk; nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja / piše se tudi skupaj: vino ni kdovekaj prida; odšel je kdovekam ♪
- onegáv -a -o prid. (á) star. ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati: fant je ves skuštran, onegav / vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar omamljeni, zmedeni / v zaimenski rabi: zunaj stoji onegavi Pepe; oženil se bo z onegavo Katico ♪
- pronominálen -lna -o prid. (ȃ) lingv. zaimenski: pronominalna deklinacija ♪
- vrágsigavédi in vrág si ga védi prisl. (ȃ-ẹ́) ekspr. 1. izraža negotovost, nedoločnost: iti vragsigavedi kam; odšla je vragsigavedi po kaj // z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: vragsigavedi kaj vse je morala prestati 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: vragsigavedi, morda je njegovemu veselju vzrok dobro vino ♪
- vrágvédi in vrág védi [-kv-] prisl. (ȃ-ẹ́) ekspr. 1. izraža negotovost, nedoločnost: to je storil vragvedi kdo; nenadoma pridejo vragvedi od kod // z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: pričakovala je vragvedi kaj 2. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: vragvedi, kdo jim bo verjel ♪