Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zahvaliti (32)


  1.      zahvalíti se  in zahváliti se -im se dov. (ȋ á) 1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju; zahvaliti se za denar, pomoč; pismeno se zahvaliti; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem 2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi; star. njo imam zahvaliti za srečo 3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem zahvalíti in zahváliti v medmetni rabi izraža a) hvaležnost, zadovoljstvo: boga zahvali, da se je vse srečno končalo / star. zelo ste bili prijazni, zahvalim hvala b) star. vljudno odklonitev, zavrnitev; hvala: ne bom pil, zahvalim ● otr. zahvaliti bogca v krščanskem okolju skleniti roke v zahvalo zahvalívši se star.: poslovil se je, zahvalivši se gostiteljem za lep sprejem zahváljen -a -o: zahvaljeni, da ste prišli; v krščanskem okolju Bog bodi zahvaljen, da si se vrnil živ in zdrav ♪
  2.      bógek  -gka m (ọ̑) 1. ekspr. manjšalnica od bog: ljubi bogek / otr., v krščanskem okolju otrok že zna zahvaliti bogka skleniti roke v zahvalo 2. nar. križ s podobo Kristusa ♪
  3.      čestítka  -e ž (ȋ) nav. mn. izraz veselja komu ob pomembnem dogodku, uspehu: ob opravljenem doktoratu so mu izrekli iskrene čestitke; ves dan je sprejemala čestitke; zahvaliti se za čestitko; nevesto so obsuli s čestitkami // dobre želje, voščilo: državniki so izmenjali novoletne čestitke / ob devetih so v radiu čestitke ♪
  4.      darítelj  -a m (ȋ) zastar. darovalec: zahvaliti se daritelju ♪
  5.      darníca  -e ž (í) knjiž., redko darovalka: zahvaliti se darnici ♪
  6.      dobrohôten  -tna -o prid. (ó ō) ki hoče, želi dobro: mož je zelo dobrohoten / zahvaliti se za dobrohoten opomin; dobrohotne besede / spregovoriti z dobrohotnim glasom dobrohôtno prisl.: gleda ga malo karajoče, vendar dobrohotno; dobrohotno se ji smeje ♪
  7.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  8.      gratulácija  -e ž (á) nav. mn., knjiž. čestitka, voščilo: sprejemati gratulacije; zahvaliti se za gratulacije ♪
  9.      iméti  imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali / imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani 5. z oslabljenim pomenom izraža a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet / ima sina zdravnika // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje / ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja / to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja / imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem / konj ima belo liso na čelu 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima ● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti ◊ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi / kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev ♪
  10.      iskrén  -a -o prid., iskrénejši (ẹ̄) 1. ki ima pošten, odkrit, naklonjen odnos do okolja: to je iskren prijatelj, tovariš / ekspr. ne bi bila iskrena, če ne bi povedala svojega mnenja // ki vsebuje, izraža tak odnos: iskren pogled; iskrena ljubezen; njene besede so iskrene; izrekli so mu iskreno zahvalo; to so moje najiskrenejše želje / kot izraz hvaležnosti, naklonjenosti, sočutja: iskrene pozdrave od vseh; iskrene čestitke; iskrena hvala; moje iskreno sožalje 2. zastar. ki se živahno, lahkotno premika; isker: imel je dva iskrena konja iskréno prisl.: iskreno govoriti, zahvaliti se, želeti; tega sem iskreno vesel / ekspr., kot podkrepitev iskreno povedano, žal mi je, da sem šel tja ♪
  11.      izkázati  tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu / izkazati komu dobroto izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana // dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen ● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati ♪
  12.      izrêči  -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo ◊ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega ♪
  13.      jedáča  -e ž (á) nav. ekspr. kar se jé, jedi: pripravljati jedačo za slavje; zahvaliti se za jedačo; na veselici je za jedačo in pijačo poskrbljeno / zmernost v jedači v jedi ♪
  14.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  15.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  16.      pogoščênje  -a s (é) glagolnik od pogostiti: pogoščenje gostov; zahvaliti se za pogoščenje ♪
  17.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  18.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  19.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  20.      predavátelj  -a m (ȃ) 1. kdor predava: zahvaliti se predavatelju; prijeten nastop današnjega predavatelja; pogovor med poslušalci in predavatelji 2. kdor se poklicno ukvarja s podajanjem učne snovi na srednji, višji, visoki šoli: pomanjkanje predavateljev na strokovnih šolah; predavatelj fizike / visokošolski predavatelji ♦ šol. predavatelj kdor predava na visokošolski ustanovi pomožne predmete; višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova ♪
  21.      prezaslúžen  -žna -o prid. (ú) ekspr. zelo zaslužen: zahvaliti se prezaslužnemu delavcu za njegov trud ♪
  22.      priljúden  -dna -o prid., priljúdnejši (ú ū) 1. ki je rad med ljudmi in se z njimi pogovarja: priljuden človek; ta otrok je zelo priljuden // ekspr. prijazen, ljubezniv: zahvaliti se priljudnim ljudem za pogostitev; skušal je biti z vsemi priljuden / človek priljudnega obraza / priljudno vprašanje 2. redko prijeten, vabljiv: kraj je lep in priljuden; priljudna krčma priljúdno prisl.: priljudno je kramljal z njimi; priljudno koga povabiti k mizi ♪
  23.      priprošnjík  -a m (í) 1. star. kdor prosi koga, da usliši prošnjo, izpolni željo komu: zahvaliti se neznanemu priprošnjiku / on je bil večkrat moj priprošnjik pri gospodinji 2. rel. kdor je zveličan in prosi Boga, da usliši prošnjo, izpolni željo komu: mučenci bodo njihovi priprošnjiki; ta svetnik je priprošnjik za zdravje ♪
  24.      priredíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od prireditelj: prirediteljica romana za šolsko rabo / zahvaliti se prirediteljicam tečaja / prirediteljica tekmovanja je bila Smučarska zveza Slovenije ♪
  25.      prisŕčen  -čna -o prid., prisŕčnejši (ȓ) 1. ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustveni odnos: prisrčen človek, otrok; bil je strog in prisrčen obenem; včasih je muhasta, spet drugič pa zelo prisrčna / z njim je bil zelo prisrčen // ki vsebuje, izraža tak odnos: prisrčen nasmeh; biti v prisrčnih stikih; njegove prisrčne besede so ga razveselile; pogovarjali so se v prisrčnem ozračju; zajelo jih je prisrčno veselje / kot vljudnostna fraza: prejmite prisrčne pozdrave; najprisrčnejše čestitke; kot izraz hvaležnosti prisrčna hvala 2. ki daje zaradi svoje prikupnosti, lahkotnosti, nežnosti prijeten videz: prisrčna deklica / ima prisrčne jamice na licih / ekspr. majhne, prisrčne hišice / ekspr. prisrčen glas prisŕčno prisl.: prisrčno pozdraviti, sprejeti koga; prisrčno se zahvaliti; povedati kaj na prisrčno preprost način; sam.: slika je imela v sebi nekaj prisrčnega ♪

1 26  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA