Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (8.951-8.975)


  1.      dekádičen  -čna -o prid. (á) mat. ki ima za osnovo število deset, desetiški: dekadični številski sistem; dekadično število ♪
  2.      dekalóg  -a m (ọ̑) rel. deset božjih zapovedi: načela, izražena v dekalogu ♪
  3.      dekàn  in dekán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. predstojnik fakultete: voliti dekana; dekan filozofske fakultete 2. predstojnik dekanije: župan in dekan sta bila v mestecu najvažnejši osebi ♦ rel. stolni dekan kanonik, za stopnjo nižji od prošta ♪
  4.      dekanát  -a m (ȃ) 1. urad predstojništva fakultete: oddati prijavnico na dekanatu / dekanat medicinske fakultete predstojništvo 2. zastar. dekanija: nadškofijo so razdelili na dekanate ♪
  5.      dekánica  -e ž (ȃ) predstojnica fakultete: fakulteto zastopa dekanica ♪
  6.      dekánstvo  -a s (ȃ) naslov, dejavnost dekanov: zaradi bolezni ni hotel prevzeti dekanstva ♪
  7.      dékelce  -a [kǝl] s (ẹ̄) star. dekletce: za roko je vodil neznatno dekelce; naše malo dekelce ♪
  8.      dékla  -e ž (ẹ́) stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih: imajo deklo in hlapca; šla je (služit) za deklo k bogati hiši / kravja dekla ki skrbi za krave; velika dekla ki vodi druge dekle na kmetiji ● ekspr. bila je vsem za deklo vsem je morala streči, pomagati; star. božja dekla smrt ♪
  9.      deklamácija  -e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija ♪
  10.      deklamatóričen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski 2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza ♪
  11.      deklamátorstvo  -a s (ȃ) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca ♪
  12.      deklamíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deklamirati: deklamiranje prve kitice mu je delalo težave / gostobesedno deklamiranje ♪
  13.      deklamovánka  -e ž (á) knjiž. pesem, namenjena za deklamiranje: deklamovanka in hejslovanska budnica ♪
  14.      deklamováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. deklamirati: deklamovati pesem / deklamuje o vzvišenih nalogah človeka ♪
  15.      deklarácija  -e ž (á) 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo // ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke ◊ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski ♪
  16.      deklaracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklaracijo: deklaracijske teze ♦ zgod. deklaracijsko gibanje gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija ♪
  17.      deklaratíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen ◊ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest ♪
  18.      deklaratóren  -rna -o prid. (ọ̑) jur., v zvezi deklaratorna sodba sodba, s katero se obtožba zavrne ♪
  19.      deklarírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. javno izraziti, razglasiti: deklarirati človekove pravice; stranka je deklarirala svoj program in nazor // ekspr. izjaviti, razglasiti sploh: s temi besedami je deklariral svojo maščevalnost 2. navesti podatke o pošiljki: deklarirati tovor na ladji deklarírati se knjiž. izraziti naklonjenost čemu, opredeliti se: kongres se je deklariral za mir in koeksistenco deklaríran -a -o: deklarirana samoodločba ♪
  20.      deklasíranec  -nca m (ȋ) 1. deklasiran človek: plemiški deklasiranec; socialni deklasiranec 2. ekspr. moralno propadel človek: zablodil je med deklasirance londonskega predmestja ♪
  21.      deklasírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred: obubožano plemstvo se je deklasiralo deklasírati trg. postaviti v nižji kakovostni razred: kontrolor je meso te vrste deklasiral deklasíran -a -o: deklasiran intelektualec; seznam deklasiranega blaga; ekspr. deklasirano dekle moralno propadlo ♪
  22.      deklè  -éta s, im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta (ȅ ẹ́) 1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev // ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle 2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje // pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet 3. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle 4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta 5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv ♪
  23.      deklétce  -a s (ẹ̑) 1. drobna, majhna deklica: pred izložbo je stalo suhljato dekletce in navdušeno opazovalo igrače; v naročju je držala dekletce s svetlimi laski 2. ekspr. dekle: njegova nevesta je plašno, rahlo dekletce ♪
  24.      déklica  -e ž (ẹ́) 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki ♪
  25.      deklìč  -íča m (ȉ í) ekspr. dekle: bila je tak deklič, da se je vsak rad ozrl za njo; neugnan, živahen deklič / kot nagovor no, deklič, kam greš / take ni, kot je moj deklič ♪

   8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA