Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (601-625)


  1.      zagostíti  -ím dov., zagóstil (ȋ í) narediti kaj s čim dodanim (bolj) gosto, polno: jed zagostimo s krompirjem; zagostiti golaž z moko / zagostiti rušo s travo zagostíti se postati (bolj) gost, poln: gozd se zagosti; krošnja se zagosti šele tretje leto zagoščèn -êna -o: juha, zagoščena s prežganjem ♪
  2.      zagostoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. knjiž. zažvrgoleti, zapeti: ptiči so zagostoleli; zagostolel je kakor škrjanček 2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: dekletce je nekaj zagostolelo in steklo stran / kako lepo, je zagostolela ♪
  3.      zagotávljanje  -a s (á) glagolnik od zagotavljati: zagotavljanje prednosti pri nakupu zemljišč; zagotavljanje zaposlitve / zagotavljanje materiala za proizvodnjo; zagotavljanje osnovnih živil / njegovo zagotavljanje, da jo ljubi, je ni prepričalo ♪
  4.      zagotávljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav / te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto // delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: policisti zagotavljajo javni red in mir / igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo 3. izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: mojster zagotavlja, da bo delo opravil; zagotavljal jim je, da ne laže / kmalu se vrnem, ji je zagotavljal / dov., ekspr., kot podkrepitev vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti zagotavljajóč -a -e: izdelek jim je prodal, zagotavljajoč, da je odličen ♪
  5.      zagotovílo  -a s (í) 1. izjava, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zagotovilo, da je še vsega dovolj, jih je pomirilo; njegovim zagotovilom ne verjamem; pisno, ustno zagotovilo / dobiti zagotovilo, da bodo dela končana do roka 2. v povedni rabi kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zagotovilo, da bo denar vrnjen / znak svetovno znane tovarne je zagotovilo za kakovost izdelka / ustavna zagotovila z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine ♪
  6.      zagotovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zagotoviti: zagotovitev ugodnejših pogojev za življenje / zagotovitev surovin za industrijo / kljub obljubam in zagotovitvam niso storili ničesar ♪
  7.      zagotovíti  -ím dov., zagotóvil (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: zagotoviti komu denar, hrano; zagotoviti strokovnjake za gradnjo; zagotoviti si dovoljenje, vstopnico / zagotoviti komu izobrazbo, zaposlitev // narediti, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: zagotoviti komu prehod, vpliv; publ. z zmago so si zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem narediti, povzročiti, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: denar je zagotovil ustanovi nemoteno delovanje; gospodarska in politična moč zagotovi samostojnost 3. izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zdravnik je zagotovil, da bolezen ni nevarna; zagotovil ji je, da se kmalu vrnejo / ekspr., kot podkrepitev slabo se bo končalo, to ti lahko zagotovim ● star. zagotoviti se za stara leta preskrbeti si, kar je potrebno zagotovljèn -êna -o: zagotovljeni dohodki; z ustavo zagotovljene pravice ♪
  8.      zagotóvo  in za gotóvo prisl. (ọ́) (prav) gotovo a) nav. ekspr.: takemu delu zagotovo ne bo kos; koga bo danes doletela sreča? Nekoga zagotovo / v povedni rabi zagotovo je, da bodo nekoč mladi prevzeli položaje in dolžnosti / to bom zagotovo končal do jutri; počakaj ga pred vrati, zagotovo pride b) v medmetni rabi: vrnila vam bo z obrestmi, zagotovo; jih boste pripeljali jutri? Da, zagotovo ♪
  9.      zagovarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: pomoč so iskali pri zagovarjalcih / zagovarjalec bolezni, kač ♪
  10.      zagovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od zagovarjati: materino zagovarjanje otroka / zagovarjanje obdolženca / spretno zagovarjanje stališč / zdraviti z zagovarjanjem; zagovarjanje bolezni ♪
  11.      zagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati ♦ jur. zagovarjati obdolženca, obtoženca 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače; zagovarjati strup č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest ♪
  12.      zagovéden  -dna -o prid. (ẹ̄) slabš. neroden, surov: zagoveden človek; ne bodi tako zagoveden / zagovedno vedenje / kot psovka govedo zagovedno zagovédno prisl.: zagovedno se vesti ♪
  13.      zagovédnež  -a m (ẹ̑) slabš. neroden, surov človek: fant je pravi zagovednež ♪
  14.      zagovédnost  -i ž (ẹ̑) slabš. nerodnost, surovost: očitati komu zagovednost / izreči, storiti kako zagovednost ♪
  15.      zagóvor  -a m (ọ̑) govor, izjava, s katerim se kdo ali kaj zagovarja, zagovori: a) zagovor je trajal eno uro; pripraviti se na zagovor; zagovor pred sodiščem; imeti pravico do zagovora / povedati kaj v zagovor koga / napisati, sestaviti zagovor / izpodbijati zagovor / pravni zagovor / zagovor obtoženca b) zagovor dela, naloge pred komisijo; zagovor disertacije c) po ljudskem verovanju: zdraviti z zagovori; zagovor bolnika, otekline; zagovor zoper kačji pik / izgovarjati zagovor ● knjiž. napisati zagovor kratek sestavek za knjižnim besedilom, ki govori o njem in njegovem piscu ♪
  16.      zagóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagovor: zagovorni govor odvetnika / zagovorne besede proti izvinu ♪
  17.      zagovoríti  -ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen; zagovoriti kroglo, da zadene 2. redko spregovoriti: ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari zagovoríti se 1. knjiž. govoreč se zadržati kje predolgo: dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili; zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico; zagovoriti se pozno v noč 2. nehote povedati, kar se ne namerava: pazi, da se ne zagovoriš; pred ljudmi se ni nikoli zagovoril; zagovoril se je, da je bil zraven zagovorjèn -êna -o: zagovorjena živina ♪
  18.      zagovórnica  -e ž (ọ̑) ženska oblika od zagovornik: zagovornica zatiranih / zagovornica obtoženke / ta političarka je zagovornica novih idej / naša država je zagovornica drugačnih načel ♪
  19.      zagovórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika; izbrati si zagovornika; pogovor zagovornika z obdolžencem 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej; zagovornik človekovih pravic in svoboščin; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač ♪
  20.      zagovórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagovornike: zagovorniške pravice / zagovorniški oder ♪
  21.      zagovórništvo  -a s (ọ̑) 1. dejavnost, vloga zagovornika: prevzeti zagovorništvo morilca 2. zagovorniki: zagovorništvo predlaga preložitev zaslišanja ♪
  22.      zagózda  -e ž (ọ̑) 1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado; cepiti z zagozdo; čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo 2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor 3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha; zagozda sira 4. redko mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde; obtičati v zagozdi ♪
  23.      zagózdast  -a -o prid. (ọ̑) podoben zagozdi: zagozdasta deščica / zagozdast del parcele zagózdasto prisl.: zagozdasto prirezani kvadri ♪
  24.      zagózden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagozdo: zagozdno čelo ♦ teh. zagozdni kot kot med ploskvama zagozde; zagozdna zveza razstavljiva zveza dveh strojnih delov z zagozdo ♪
  25.      zagozdênje  in zagózdenje -a s (é; ọ̄) glagolnik od zagozditi: zagozdenje toporišča / zagozdenje naboja v puški ♪

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA