Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (576-600)


  1.      zagnúsiti  -im dov. (ú ȗ) z dajalnikom narediti komu kaj gnusno: zagnusiti komu jed / ekspr.: zagnusiti komu delo; ravnanje teh ljudi se mu je zagnusilo ♪
  2.      zagódnica  -e ž (ọ̑) knjiž. pesem, napisana za god: sestaviti zagodnico ♪
  3.      zagodrnjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ko je to slišal, je jezno zagodrnjal / zagodrnjala je nad njim, ker ni zaprl vrat za seboj 2. nerazločno, momljaje reči: v odgovor je samo nekaj zagodrnjal ♪
  4.      zagolčáti  -ím [u̯č] dov., zagólči; zagólčal (á í) 1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal // nar. vzhodno reči, povedati: vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede 2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal ♪
  5.      zagólsniti se  -em se [u̯s] dov. (ọ́ ọ̑) nar. zatakniti se, zaustaviti se (v grlu): kruh se mu je zagolsnil / brezoseb. od vznemirjenja se mu je zagolsnilo ● nar. mlatilnica se je zagolsnila se je zamašila ♪
  6.      zagóltati  -am [u̯t] dov. (ọ́) ekspr. 1. hitro, hlastno večkrat zajeti zrak v usta, žrelo: ko je stisk okoli vratu popustil, je zagoltal 2. reči, spregovoriti z grlenim glasom: nekaj je zagoltal sam pri sebi / res je, je zagoltal ♪
  7.      zagólten  -tna -o [u̯t] prid. (ọ̄) star. trpek, neprijeten: ta snov daje vinu zagolten okus / zagoltna resnica ♪
  8.      zagóltniti se  -em se [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. zatakniti se, ustaviti se (v grlu): grižljaj se mu je zagoltnil / brezoseb. zagoltnilo se mu je ♪
  9.      zagomazéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. začeti gomazeti: mravlje so zagomazele po listju; brezoseb. ob strelu je na trgu zagomazelo kakor v mravljišču 2. z dajalnikom gomazeč se pojaviti po telesu, delu telesa zaradi kakega doživetja, dogodka: ob tem prizoru so mu mravljinci zagomazeli po hrbtu; brezoseb. od groze mu je zagomazelo po vsem telesu / strah, prijetna toplota mu zagomazi po telesu ♪
  10.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  11.      zagonéten  -tna -o prid., zagonétnejši (ẹ̑) knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: zagoneten pojav; dekletova zagonetna izginitev / zagonetne sile narave / to je zagoneten človek / v temi je bilo slišati zagonetne glasove; zagoneten molk, pogled, smehljaj; njegovo vedenje je zagonetno / zagonetna naloga zapletena, težko razrešljiva zagonétno prisl.: zagonetno molčati; sam.: v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega ♪
  12.      zagonétka  -e ž (ẹ̑) knjiž. uganka: razrešiti zagonetko; zastaviti komu zagonetko / njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka / ta človek mi je zagonetka ♪
  13.      zagonétnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. skrivnostnost, nedoumljivost: zagonetnost pojava / zagonetnost tujca ♪
  14.      zagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagon: zagonska energija, sila / zagonski motor; zagonsko kolo ● publ. zagonski stroški stroški do začetka normalnega delovanja česa ◊ fiz. zagonski navor navor ob pogonu stroja ♪
  15.      zagórčan  -a m (ọ̑) žarg. premog, ki se koplje v Zagorju: naročiti zagorčana; trboveljčan in zagorčan ♪
  16.      zagorélost  -i ž (ẹ́) lastnost zagorelega človeka: zagorelost kopalcev / zagorelost obraza, rok ♪
  17.      zagoréti  -ím dov., zagôrel (ẹ́ í) 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki ♪
  18.      zagorévati  -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti: na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi / požari zagorevajo in ugašajo 2. drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo: po grobovih so zagorevale sveče / v parku so zagorevale redke luči; nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete / ekspr. kresnice so ugašale in spet zagorevale 3. ekspr. začenjati močno sijati, žareti: nebo se temni, zvezde zagorevajo / na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva 4. ekspr. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v njej zagoreva ljubezen, strast / v očeh mu zagoreva ogenj, srd / boji, upori zagorevajo 5. dobivati rjavo barvo kože: kopalci so vse bolj zagorevali ♪
  19.      zagórje  -a s (ọ̑) redko svet za goro, gorovjem: vasi v zagorju ♪
  20.      zagóslati  -am dov. (ọ̑) star. zaigrati (na) violino: zagoslal je in zapel ♪
  21.      zagospodáriti  -im dov. (á ȃ) začeti gospodariti: po prestani bolezni je spet zagospodaril sam / po očetovi smrti je na kmetiji zagospodaril sin postal gospodar / v deželi so zagospodarili tujci / človek je zagospodaril nad naravo / ekspr. po teh krajih je zagospodarila kuga ♪
  22.      zagospodínjiti  -im dov. (í ȋ) začeti gospodinjiti: tudi v novem okolju je spretno zagospodinjila / zagospodinjila je na sosedovi kmetiji postala gospodinja ♪
  23.      zagospodováti  -újem dov. (á ȗ) 1. začeti gospodovati: v deželi so zagospodovali tujci; zagospodovati nad kom / v njem je zagospodoval razum dobil premoč, prevladal 2. zastar. postati gospodar, zagospodariti: na kmetiji je zagospodoval sin ♪
  24.      zagósti  -gódem dov., nam. zagóst in zagòst (ọ́) 1. star. zaigrati, zlasti na godalo: godci so zagodli, svati zaplesali; zagodel je veselo pesem / zagosti na gosli 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ob naročilu je jezno zagodel / umakni se, je nestrpno zagodel 3. oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: maček je zadovoljno zagodel / ekspr. kako je tu prijetno, je zaspano zagodel 4. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: grdo stvar mu je zagodel; pošteno so jim zagodli / pog. zagosti jo komu povzročiti nevšečnost, neprijetnost ♪
  25.      zagostítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zagostiti: zagostitev jedi / zagostitev drevesne krošnje ♪

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA