Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (44.203-44.227)


  1.      zvonárna  -e ž (ȃ) delavnica, obrat za ulivanje zvonov: delal je v znani ljubljanski zvonarni ♪
  2.      zvončár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z ulivanjem zvoncev za živino: zvončarji so že redki 2. žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončar hodi pred čredo / oven zvončar 3. etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu, znana v slovenskem delu Istre: sprevod z zvončarji ♪
  3.      zvončárka  -e ž (á) žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: vsa čreda je šla za zvončarko / krava zvončarka ♪
  4.      zvončást  -a -o prid. (ȃ) nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi; sam.: za zvončasto je šla vsa čreda ♪
  5.      zvônček  -čka m (ó) 1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje; zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček; električni zvonček 2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov; zvončki in trobentice ● evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl ◊ bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum; muz. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema ♪
  6.      zvončkljánje  -a s (ȃ) glagolnik od zvončkljati: zaslišalo se je zvončkljanje zvončkov; otožno, ekspr. tanko zvončkljanje / zvončkljanje črede; s ceste se je oglašalo zvončkljanje koles ♪
  7.      zvončkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo // povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh ♪
  8.      zvônčnica  -e ž (ȏ) bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: trgati zvončnice / koprivasta zvončnica ◊ um. odprta lina za zvon nad povišanim cerkvenim pročeljem ♪
  9.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  10.      zvónek  -nka -o prid. (ọ́) jasen, čist, lepo zveneč: zbranim je govoril z zvonkim glasom; po dvorani se je razlegal zvonek smeh / rad posluša njene zvonke besede zvónko prisl.: zvonko govoriti, peti; zvonko se zasmejati ♪
  11.      zvonílo  -a s (í) priprava za zvonjenje: udariti po zvonilu; zvoniti z zvonilom; zvonilo v uri ● star. vaščani so se veselili novega zvonila zvona; star. plačati za zvonilo zvonjenje ♪
  12.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  13.      zvonjênje  -a s (é) glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred; prebudilo ga je zvonjenje budilke; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov ∙ zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ♪
  14.      zvonovína 1 -e ž (í) zlitina bakra in kositra za ulivanje zlasti zvonov: vrata, zvon iz zvonovine ♪
  15.      zvonovína 2 -e ž (ȋ) plačilo za zvonjenje v cerkvi: plačati zvonovino ♪
  16.      zvozíti  zvózim tudi izvozíti -vózim dov. (ȋ ọ́) narediti, da vozilo opravi določeno pot: z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca; ovinek je komaj zvozil; zvoziti mimo kupov snega; zvoziti skozi križišče / redko zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti speljati ● ekspr. četrti razred je komaj zvozil izdelal; ekspr. v matematiki je zvozil je dobil pozitivno oceno; ekspr. do prvega bomo že zvozili preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago; pog., ekspr. zdravniki upajo, da jo bo zvozil ozdravel, ostal živ; pog., ekspr. ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; pog., ekspr. dobro, srečno jo je zvozil nič hudega se mu ni zgodilo; pog., ekspr. poceni jo je zvozil ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan zvóžen tudi izvóžen -a -o 1. zaradi dolge, večkratne vožnje neprimeren, poškodovan: avtomobil z zvoženimi gumami / redko zvožena živina izčrpana od vožnje 2. zaradi večkratne vožnje dobro viden: zvožen tir; zvožene kolesnice / od sani zvožena cesta / zvožen sneg ∙ ekspr. hodijo po zvoženih kolesnicah živijo, delajo na ustaljen način; sam.: na zvoženem rado drsi; prim. izvoziti ♪
  17.      zvozláti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati // na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo; zvozlati lestev iz rjuh 2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo zvozláti se dobiti obliko vozlov: volna v štreni se je zvozlala zvozlán -a -o: zvozlan jermen; zvozlana mreža ♪
  18.      zvráčanje  -a s (ā) glagolnik od zvračati: naprava za zvračanje kotla / zvračanje nog navzven ali navznoter / zvračanje krivde na druge ♪
  19.      zvráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla ♪
  20.      zvratí  -í ž mn. (ȋ ȋ) nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obračati živino na zvrateh ♪
  21.      zvréči  zvŕžem dov., zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) star. 1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili; zvreči za sodček piva 2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti: zvreči krivdo na druge; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca ● star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči ♪
  22.      zvremeníti se  -ím se dov., zvreménil se (ȋ í) brezoseb., nar. zahodno zvedriti se: počakaj, da se zvremeni / proti koncu junija se je zvremenilo se je vreme ustalilo ♪
  23.      zvŕhan  -a -o prid. (r̄) poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk; prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke; zvrhan mernik pšenice; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen // ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina ● ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran zvŕhano prisl.: zvrhano naliti; zvrhano poln jerbas ♪
  24.      zvŕhati  -am dov. (r̄ ȓ) knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar // ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce ♪
  25.      zvŕhoma  prisl. (ȓ) star. zvrhano: zvrhoma nasuti; zvrhoma polna košara / zvrhoma naliti kozarce ♪

   44.078 44.103 44.128 44.153 44.178 44.203 44.228 44.253 44.278 44.303  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA