Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (44.103-44.127)


  1.      zŕnjenje  -a s (ȓ) glagolnik od zrniti: stroj za zrnjenje kamenja / zrnjenje ajde, koruze ♪
  2.      zŕno  -a s (ȓ) 1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo; zrna že padajo iz klasov; luščiti zrna; debela, drobna, velika zrna; okroglo, podolgovato zrno; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno; fižol z belimi zrni; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno; grahovo, sojino zrno; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna 2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna; drobna, gladka, ploščata zrna; zrno peska, zlata; zrna soli, zdravila, zdroba; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti ● knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. goleno, plevno zrno; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna ♪
  3.      zrohnéti  -ím dov. (ẹ́ í) hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: zrohni in udari po mizi / ali bo mir, je zrohnel ● ekspr. avtomobil zrohni po cesti hrumeč se hitro premakne ♪
  4.      zrojíti  -ím stil. zrójim dov., zrójil stil. zrôjil (ȋ í, ọ́) ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: ker so slabo naredili, je zrojil; zrojiti nad kom / dajte že mir, je zrojil ● knjiž. Kranjska čbelica je zrojila izšla; ekspr. hčere še ne bodo tako hitro zrojile postale nemirne zaradi zanimanja za moške; kot ose so zrojili okoli njega začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu ♪
  5.      zromantizírati  -am dov. (ȋ) narediti, prikazati kaj romantično: zromantizirati preteklost zromantizíran -a -o: zromantizirana zgodba ♪
  6.      zrumenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati rumen: listje zrumeni; zaradi suše je trava zrumenela zrumenèl in zrumenél -éla -o: zrumenela hruška ♪
  7.      zrúšek  -ška m (ȗ) 1. gmota snovi, nastala ob zrušenju: zrušek je zagozdil strugo; odkopati zrušek 2. knjiž. zrušenje, zrušitev: zavarovati jamski strop pred nenadnimi zruški ♪
  8.      zrúšiti  -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen ♪
  9.      zúbelj  -blja m (ú) 1. dolg, ozek plamen: iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji / ekspr. ognjeni zublji so oblizovali tramovje / ekspr. zublji večerne zarje; pren. vzplamenel je zubelj upora 2. ekspr., s prilastkom močen občutek: duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti ♪
  10.      zuhljáti  -ám dov. (á ȃ) prijeti za uhelj in stresti: oče ga je zuhljal; zlasati in zuhljati ♪
  11.      zùm  in zúm medm. (ȕ; ȗ) posnema glas pri brenčanju: zum, mu je nad glavo zabrenčala muha / zum, zum, zum, so drveli avtomobili po avtocesti; sam.: kačji pastirji so s prijetnim zum, zum letali nad ločjem ♪
  12.      zúnaj  prisl. (ú) 1. na zunanji strani, ant. znotraj: hiša je znotraj in zunaj lepo pobeljena; zunaj kosmat kožuh 2. izraža kraj, mesto, ki ni v mejah stavbe, predmeta, ograje: ti pojdi v hišo, mi pa ostanemo zunaj; sedeli so zunaj pred bajto / nekaj stvari je zložil v omaro, druge pa pustil zunaj; ogledati si kaj zunaj in znotraj // izraža prostor, ki ni v območju zaprtega prostora: otroci so radi zunaj; zunaj je pomlad; cel dan je delal zunaj; toplo se obleci, zunaj piha // v zvezi z od izraža usmerjenost iz prostora zunaj česa: zastrli so okna, da jih ne bi od zunaj opazovali 3. izraža kraj, prostor, ki ni v območju doma, domovine: jesti zunaj; večer za večerom prebije zunaj / zunaj imajo za to stroge predpise v tujini; nastopala je na domačih odrih in zunaj; zunaj v svetu je videl mnogo zanimivega / pomoč, vmešavanje od zunaj ● pog. kaj je z njim? Saj je več časa zaprt kakor zunaj na prostosti; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago; prim. odzunaj ♪
  13.      zúnaj  predl. (ú) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega prostora ali predmeta, ant. znotraj: imeti delo zunaj hiše; padalec je doskočil zunaj označenega kroga / te države so zunaj vojaških blokov; stanuje zunaj Ljubljane 2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: ne sprejemati strank zunaj uradnih ur / zunaj sezone so cene precej nižje pred sezono in po njej 3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: stvari se ne da postaviti zunaj časa in prostora; ta frekvenca je zunaj dosega človeškega ušesa; očitali so jim, da so zunaj glavnega toka dogodkov / izčrpali smo vse možnosti. Vse drugo je zunaj naših moči presega naše moči; biti zunaj (smrtne, življenjske) nevarnosti iz nevarnosti; otrok se je rodil zunaj zakona je nezakonski ◊ jur. postaviti koga zunaj zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šport. igrati, nastopiti zunaj konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  14.      zúnaj...  predpona v sestavljenkah (ú) za izražanje položaja a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora: zunajšolski, zunajzemeljski b) ki ni v mejah določenega časa: zunajsezonski c) ki ni v mejah določenega pojma: zunajblokovski, zunajzakonski ♪
  15.      zúnajblókovski  -a -o prid. (ú-ọ̑) knjiž. ki ni v bloku: zunajblokovske države / zunajblokovska politika ♪
  16.      zúnajjezikóven  -vna -o prid. (ú-ọ̄) knjiž. ki ne spada v sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: zunajjezikovni dejavniki pri priimkih; jezikovna in zunajjezikovna sredstva ♪
  17.      zúnajkŕmen  -mna -o prid. (ú-ȓ) navt., v zvezi zunajkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja zunajkrmnih motorjev ♪
  18.      zúnajmáterničen  -čna -o prid. (ú-ȃ) med., vet., v zvezi zunajmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: težave zaradi zunajmaternične nosečnosti ♪
  19.      zunánjepolítičen  -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na zunanjo politiko: zunanjepolitični dogodki; zunanjepolitični program države / tedenski zunanjepolitični pregled; zunanjepolitična rubrika v časopisu ♪
  20.      zunánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta ◊ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti ♪
  21.      zunánjost  -i ž (ȃ) 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti // vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju // stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti ♪
  22.      zunánjosten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zunanjost: zunanjostna usmerjenost pri oblikovanju / redko zunanjostna povezava med pesmimi zunanja, oblikovna ♪
  23.      zvabíti  in zvábiti -im dov. (ȋ á) z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: sošolci so ga zvabili na izlet; zvabiti koga k sebi, s seboj; zvabiti ljudi v trgovino; zvabiti žival za seboj / ekspr.: lepo jutro ga je zvabilo na lov; želja po dogodivščinah ga je zvabila v svet ∙ ekspr. zvabiti koga v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. zvabiti koga v prepir doseči, da se začne prepirati; prim. izvabiti ♪
  24.      zváditi se  -im se dov. (á ȃ) star. sprijateljiti se: sošolci so se kmalu zvadili / fant se je zvadil z dekletom ∙ star. zvadil se je z njegovo ženo ljubezensko, spolno se združil, povezal zvájen -a -o: fant in dekle sta že zvajena ♪
  25.      zvájati  -am nedov. (ā) knjiž. 1. voditi, speljevati: zvajati ljudi čez nevarno področje / zvajati koga s poti, na napačno pot / zvajati koga v nevarnost 2. zavajati, zapeljevati: zvajati mlada dekleta 3. v zvezi z na omejevati, reducirati: zvajati razpravo na eno temo ♪

   43.978 44.003 44.028 44.053 44.078 44.103 44.128 44.153 44.178 44.203  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA