Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (43.553-43.577)


  1.      zemúnica  -e ž (ȗ) žarg., voj. zemljanka: v gozdu izkopane zemunice ♪
  2.      zén  -a m (ẹ̑) filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo; neskl. pril.: zen budizem; zen tehnika ♪
  3.      zèt  zéta m, im. mn. zétje in zéti (ȅ ẹ́) 1. hčerin mož v odnosu do njenih staršev: kmetijo je izročil zetu; z zetom se ne razumejo 2. nav. mn., zool. majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in skrbijo za zarod, Gasterosteidae: jata zetov / navadni, pritlikavi zet ♪
  4.      zèv  tudi zév zéva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši ♦ lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva 3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva ♪
  5.      zév  -í ž (ẹ̑) 1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev ♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti 2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi ♪
  6.      zévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka ♪
  7.      zévgma  -e ž (ẹ̑) lingv. vezanje treh ali več jezikovnih prvin, od katerih sta dve povezani pravilno, tretja pa ne ♪
  8.      zévniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili // razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila 2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu // zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal ♪
  9.      zezljáti  -ám [tudi zǝz] nedov. (á ȃ) redko nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati: otrok zezlja zezljáje: zezljaje govoriti zezljajóč -a -e: zezljajoč fant ♪
  10.      zgábiti se  -im se dov. (á ȃ) zastar., z dajalnikom zagabiti se, pristuditi se: jed se mu je zgabila ♪
  11.      zgága  -e ž (ȃ) 1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče 2. ekspr. neprijetnost, težava: nakopal si je lepo zgago; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago 3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska ● ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave ♪
  12.      zgágar  -ja m (ȃ) slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bali so se zgagarjev in prepirljivcev / politični zgagar ♪
  13.      zgagáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, neprijetnosti, težave: povsod zgagari ♪
  14.      zgágast  -a -o prid. (ȃ) ekspr. ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: zgagast človek ♪
  15.      zgágati  -am dov. (ā) ekspr. zadušiti se: zgagati od žeje; bilo je tako vroče, da bi človek zgagal ♪
  16.      zgájati se  -am se nedov. (ā) zastar. dogajati se: nesreče se pogosto zgajajo / povest se zgaja na kmetih ♪
  17.      zganíti  in zgániti -em dov. (ȋ á) 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce ● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati zganíti se in zgániti se 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil ∙ ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič ♪
  18.      zgánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost ∙ ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost ♪
  19.      zgaránost  tudi izgaránost -i ž (á) stanje zgaranega človeka: kljub starosti in zgaranosti ni zaostajala za drugimi / zgaranost vprežne živali ♪
  20.      zgaráti  -ám tudi izgaráti -ám dov. (á ȃ) povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči zgaráti se tudi izgaráti se z garanjem se izčrpati, oslabiti: preveč delaš, se boš prehitro zgaral; zgarala se je za otroke; v tovarni se je zgaral; ekspr. zgarati se do smrti zgarán tudi izgarán -a -o: zgaran človek; ves zgaran se vrača z dela; suha in zgarana ženska; imeti zgarane roke; zgarana žival ♪
  21.      zgáziti  -im tudi izgáziti -im dov., zgazíla in zgázila tudi izgazíla in izgázila (á ȃ) 1. z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo: težko je bilo zgaziti visoki sneg / težki tovornjaki so zgazili zemljo // z gaženjem narediti: zgaziti pot do planinske koče 2. z gaženjem poškodovati ali uničiti: živina je zgazila travo; pren. življenje jih je zgazilo zgážen tudi izgážen -a -o: zgažen sneg; zgažena pot, steza; zgaženo žito; prim. izgaziti ♪
  22.      zgíb  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil 2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic // tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu 3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca 4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib 5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila // knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu 6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot ♪
  23.      zgíbanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od zgibati1: zgibanje perila / stroj za zgibanje / sestaviti škatlo z zgibanjem / zgibanje nog, rok ♪
  24.      zgíbanje 2 -a s (ȋ) glagolnik od zgibati2: zgibanje zaves ob pišu vetra / poskočna glasba za zgibanje ljudi ♪
  25.      zgíbanka  -e ž (ȋ) zal. tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi: natisniti, vezati zgibanko; prospekti, slikanice in druge zgibanke ♪

   43.428 43.453 43.478 43.503 43.528 43.553 43.578 43.603 43.628 43.653  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA