Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (42.178-42.202)


  1.      vístra  -e ž (ȋ) trg. tkanina iz umetne svile: zavese iz vistre ♪
  2.      višáj  -a m (ȃ) muz. znak za zvišanje tona za pol tona: napisati višaj ♪
  3.      víšanje  -a s (ȋ) glagolnik od višati: višanje nasipa / višanje cen / višanje rečne gladine / višanje in nižanje glasu ♪
  4.      víšek  -ška m (ȋ) 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: v športni karieri je že dosegel višek; prenehala je igrati, ko je bila na višku / umetnost ima svoje viške in padce / opera je bila v tem času na višku // obdobje, ko ima kaj največjo mero zanj značilnih lastnosti: nastopil je višek poletja / že davno je prekoračil višek svojega življenja // stopnja največje intenzivnosti: v drugem tednu cvetenje doseže višek; boj je prišel do svojega viška / njegova ustvarjalnost je na višku 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta roman je višek v svoji zvrsti / koncert filharmonikov predstavlja višek sezone 3. neustalj. presežek, ostanek: prodati viške hrane; telo oddaja višek toplote / višek delovne sile 4. star. vrh, vzpetina: z viška je najlepši razgled / steza gre čez višek grebena / ustavili so se na višku klanca 5. star. višina: skočil je z viška na tla; ptica je šinila v sinje viške 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi na višek kvišku, navzgor: maček drži rep na višek; dvigniti kaj na višek ● ekspr. udaril ga je, to je višek izraža ogorčenje; ekspr. zanj je višek sreče, če lahko potuje najbolj je srečen ♪
  5.      višína  -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino ● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja ◊ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice ♪
  6.      višinomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava za merjenje višinskih razlik ali nadmorske višine: višinomer je kazal dva tisoč metrov; nositi s seboj kompas in višinomer ♪
  7.      višínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke 2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje 3. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem ◊ aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas področje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine ♪
  8.      višje...  prvi del zloženk za izražanje višje stopnje, mere: višjegimnazijec, višjeinstančen; višjevrsten ♪
  9.      višješólec  -lca m (ọ̑) nekdaj učenec višjih razredov osemletne gimnazije: imeti višješolca za inštruktorja ♪
  10.      víšnjev  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na višnjo: višnjev cvet; višnjevo drevo / višnjev sok; višnjevo vino 2. vijoličasto moder: višnjevi cveti; višnjeve oči // knjiž. moder: lan ima višnjeve cvete; višnjevo nebo / biti višnjev od mraza víšnjevo prisl.: višnjevo obarvati; višnjevo modra barva; višnjevo rdeča obleka ♪
  11.      víšnji  -a -e prid. (ȋ) zastar. 1. vzvišen, plemenit: višnji smisel življenja; višnja lepota 2. božji: višnja moč je ustvarila življenje ♪
  12.      vitálen  -lna -o prid., vitálnejši (ȃ) 1. ki je bistven za ohranjanje življenja: vitalni organi človeka; vitalni procesi v telesu; vitalne funkcije organov; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč življenjska // knjiž. ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen, osnoven: vitalni pogoji za delo; to je za nas vitalno vprašanje 2. sposoben za življenje, obstajanje: vitalen rod; vitalna živalska vrsta / vitalna družba; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna živa 3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja: kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen; vitalna, razgibana osebnost; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija ◊ filoz. vitalna sila življenjska sila; med. vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja; vitalna kapaciteta pljuč količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu; soc. vitalna statistika statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva; šport. vitalna točka pri karateju mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo ♪
  13.      vitalíst  -a m (ȋ) pristaš vitalizma: zavračati nazore vitalistov ♪
  14.      vitalízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nauk, ki razlaga vse živo z učinkovanjem življenjske sile: zavračati vitalizem v biologiji; vitalizem in mehanicizem 2. knjiž. uveljavljanje, poudarjanje življenjske moči, življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni: z vitalizmom se bojuje proti dogmatizmu in doktrinarstvu / pesniški, ustvarjalni vitalizem ♪
  15.      vitálnost  -i ž (ȃ) 1. sposobnost za življenje, obstajanje: razvoj organizma je odvisen od njegove vitalnosti; sevanje zmanjšuje vitalnost; biološka, socialna vitalnost osebnosti; vitalnost čebelje matice / vitalnost družbe, institucij / vitalnost ideje 2. življenjska moč, volja do udejstvovanja: človek izjemne vitalnosti; občutek povečane vitalnosti; vitalnost mladine ♪
  16.      vitamín  -a m (ȋ) organska snov, potrebna za rast in pravilno delovanje organizma: obogatiti hrano z vitamini; vitamini v zelenih delih rastlin; zboleti zaradi pomanjkanja vitaminov; potreba po vitaminih ♦ med. vitamin A in A vitamin katerega pomanjkanje povzroča motnje v vidu, rasti; vitamin C in C vitamin katerega pomanjkanje povzroča skorbut ♪
  17.      vítel  -tla [tudi ǝu̯] m (í) 1. naprava, na katero se navija vrv, žica pri dviganju, vlačenju: z vitlom vleči mrežo na ladjo; vitel za dviganje bremen / motorni, ročni vitel; sidrni vitel za spuščanje in dviganje sidrne verige 2. agr. priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina: vpreči konje v vitel; mlatilnica z vitlom ♪
  18.      víteški  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na viteze: viteški meč, oklep / viteška vzgoja / viteška vojska ♦ lit. viteški roman v visokem srednjem veku pripovedno delo v verzih ali prozi, ki podaja idealizirano podobo viteškega življenja, vitezov; od 16. stoletja pripovedno delo v prozi z viteškimi snovmi, motivi; rel. viteški red red, ustanovljen v času križarskih vojn za obrambo romarjev, bolnikov in bojevanje proti nekristjanom; malteški viteški red viteški red, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red viteški red, ki se ukvarja z dušnim pastirstvom, s strežbo bolnikov; nekdaj viteški red, ki je vojaško deloval zlasti v Prusiji 2. knjiž. kavalirski: viteški priklon; viteško ravnanje / biti viteški do nasprotnika plemenit, velikodušen ♪
  19.      víteštvo  -a s (ȋ) 1. v srednjem veku viteški sloj: vzpon in propad viteštva / redko zbiranje viteštva za pohod vitezov 2. v nekaterih deželah viteški naslov: kraljica mu je podelila viteštvo 3. knjiž. plemenitost, velikodušnost: občudovali so njegovo viteštvo ♪
  20.      vítez  -a m (ȋ) 1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez 2. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je povzdignil v viteza 3. rel., navadno s prilastkom član kakega viteškega reda: malteški vitezi 4. v nekaterih deželah naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda: vitez reda hlačne podveze 5. knjiž. kavalir: plesala je s svojim vitezom ● vitezi okrogle mize v viteških romanih vitezi v službi britanskega kralja Arturja; publ. vitezi črno-belih polj šahisti; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; ekspr. srečala je viteza svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega ♪
  21.      víti 1 víjem nedov. (í) 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati / viti prejo presti / od zadrege je vila prste 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad / brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč ● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili ◊ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah víti se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica vít -a -o: vita vrv; močno vita preja ♪
  22.      víti 2 víjem nedov. (ȋ) knjiž., ekspr. tuliti, zavijati: psi so vili okrog hiše ♪
  23.      vítica  -e ž (ȋ) tanki brezlistni vejici podoben organ, s katerim se rastlina oprijema opore: odrezati vitico; nitasta, tanka vitica; vitice graha, vinske trte / ornament v obliki stilizirane vitice / vezena vitica ♦ bot. listna vitica v vitico preobražen list; stebelna vitica v vitico preobražen stebelni poganjek ♪
  24.      vitičnják  -a m (á) nav. mn., zool. majhni morski raki z vitičastimi nogami, ki živijo prirasli na podlago ali kot zajedavci, Cirripedia: ceponožci in vitičnjaki ♪
  25.      vítje  -a s (í) 1. glagolnik od viti1: vitje vlaken v prejo / vitje telesa 2. tekst. število zavojev na en meter preje: izračun vitja ♪

   42.053 42.078 42.103 42.128 42.153 42.178 42.203 42.228 42.253 42.278  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA